Sele

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 1. september 2016 / 10:23

Sele so vas na avstrijskem Koroškem, za Košuto, nad Borovljami in Železno Kaplo. Kolesariti smo začeli na Ljubelju. Spustiš se v Borovlje, tam je bila že megla, nato se usmeriš višje, proti Selam. Po desetih kilometrih vzpona prispeš na višino 900 metrov in tam se razprostira dolga dolina za grebenom Košute, kjer ti je jasno, zakaj se najvišji vrh imenuje Košutnikov turn – je povsem navpičen, kot turn. Gostilničar rad poklepeta in pravi, da je tu najlepše. Dogaja se že obratni proces. Mladi se sicer pogosto odselijo v mesto, mnogi pa se vračajo nazaj. Dvojezična šola ima 25 otrok in prav toliko jih je v vrtcu. Šolanje nadaljujejo v Borovljah ali v Celovcu, kamor jih seveda vozi avtobus. Kar nekaj je novih hiš, nekatere imajo celo zelo moderno arhitekturo, kar je dodaten kazalnik, da prihajajo sem tudi ljudje bolj drznih idej. Pogovorni jezik ljudi v Selah je skoraj v celoti slovenski. Ni pomembno, kdo je na oblasti, katera stranka jih hoče pridobiti na svojo stran, oni živijo v svoji dolini, odmaknjeni od drugih tako, kot jim paše. Gospod pravi, da je ob koncih tedna veliko ljudi, tudi kolesarjev, med tednom pa je bolj »fraj«. Takšna je pač gostilniška služba v gorski vasi. Po tem, ko smo se naužili pogledov in se okrepčali, smo se podali naprej na Šajdo, še en mali vzpon, potem pa se spustiš v Železno Kaplo. Prav pozorna sem bila na napis, ki je na prvo mesto postavil slovenski izraz, potem nemškega (pisalo je Posojilnica – Bank). Na tem majhnem kosu Alp in Karavank imajo več različnih imen za dolino. Na Avstrijskem ji rečejo Bela, na Jezerskem Kočna (Makekova, Ravenska), na Savinjskem kot (Robanov, Matkov). Sledi 16 km vzpona iz Železne Kaple do Jezerskega vrha. Premagali smo ga tudi tokrat, pa se kar vleče. Sonce je bilo najvišje, čeprav višina in vetrič ublažita vročino. Ovinki proti Jezerskemu vrhu so bili vsi obloženi s slamnatimi kockami, nekaj imajo, sem premišljevala sama pri sebi. Potem le razberem iz pogovora spremljajočih ekip, da imajo »downhill«. Mislila sem si, gotovo bo to spust s kolesi ali motorji. Vzpenjamo se precej proti vrhu, ko nas umaknejo s ceste, da bodo sedaj prišli. Saj ne bo tajalo dolgo, kakih 15 minut. Poiščemo senco in čakamo. Približa se neki čuden zvok in potem jih zagledamo. Ljudi na rolkah, ki se spuščajo po serpentinah. Česa takega pa še nisem videla. Približno 150 rolkarjev se je spustilo po klancu. Bili so vseh starosti, tudi ženske. Vsi so imeli čelade, to pa je tudi vse. Strmela sem z odprtimi usti in se čudila športu in podvigom, ki sem jih videla prvič. Česa vsega človek ne poskusi. Na Jezerskem je sledil postanek in zasluženo kosilo in spust domov. Pa smo še enkrat opravili to turo – tokrat prvič s sinom.