Povzetki Aleša Bergerja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 28. avgust 2016 / 18:25

»V več desetletjih sem dodobra spoznal obsedenost dnevnega zapisovanja, šele nekaj let je tega, kar sem se je otresel. Bilo je zvečine večerno opravilo, nekakšen 'odvod' dogajanja tistega dne, včasih nasršeno ljudomrzen in črnogled, drugič optimistično razposajen in zafrkantski. Kar dosti sem grajal samega sebe, nezadovoljen z življenjem, ki se mi dogaja in ga ne znam prav uravnati, redkejše so bile pohvale in zadovoljstvo ob opravljenem delu; tudi precej patosa je bilo in kakšen sarkazem, včasih se je v pisanje prikradel kakšen 'bon mot' ali posrečen droben paradoks. Nekaj let sem notiral v tujem jeziku, da ne bi beležk takoj razpoznal nepoklican gost, tudi šifer ali celo proti-resnic se nisem branil. Nevidnega črnila, s kakršnim smo se igrali otroci, nisem uporabljal, a našli so se tudi listi, na katerih je kraljevalo nekaj komaj berljivih čačk, kajti dan je bil dolg in gostiln mnogo, a obveza, da se neposredna minulost evidentira, močnejša od vrtoglavice in omotice. Bili so, skratka, zapiski, kakršne si – s kar nekaj vsakodnevne discipline, to pač! – dovoli (in ga v zahvalo čez čas posesajo), kdor ima nekaj veselja z besedami, v katere lovi svoje minevanje z nejasno mislijo, da ga bo s tem ohranil za malo dlje in se čez leta nemara ogledal v njih … Ko je popustila strast vsakodnevnega zapisovanja (ali sem popustil jaz?), sem dnevnike požgal, v pravem 'šporhetu', na močnem ognju. Brez kakršnekoli jeze nase, brez nelagodja; nekako tako, kot se pri mojih letih spodobi napisati oporoko. Prej sem, kaj bi tajil, vse tiste 'letnike' prebral; mislil sem, da bom opravil na mah, pa je branje vzbudilo nemalo emocij in je bilo zato dolgotrajno. Zdaj, ne scela ozdravljen, zapisujem le gola dejstva, brez komentarja, in si domišljam, da se z opustitvijo vsega subjektivnega pride do jedra dnevnika, v njegov monotono pestri vsakdan, v povzetek, v srž.« (Str. 76–77)

Urednik in prevajalec Aleš Berger (1946) bo septembra dopolnil sedemdeset let, zato domnevam, da je ta knjiga tudi znamenje pozornosti založbe, v kateri je bil trideset let urednik za prevodno književnost. Tako je poskrbel za objavo mnogih odličnih prevodov vrhunskih del, kar nekaj jih je iz francoščine in španščine prevedel tudi sam in bil zanje nagrajen. V tej knjigi skuša restavrirati uničene dnevniške zapise in v pisanje hkrati vpleta sočasno dogajanje. Potrdi se, kar že vemo: da ni le mojster prevoda, ampak enako dobro vodi tudi svoje esejistično in kritiško pero.