Ljubezen je tudi v pogubo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 21. avgust 2016 / 12:44

Nevidne stvari, ki krojijo usodo, 1. del

Rosanda je bila ena tistih mam, ki si je nadvse želela roditi doma. To so bili časi, ko še ni bilo ne inkubatorjev ne kakšne druge konkretne pomoči, če je pri porodu šlo kaj narobe. Z možem sta se imela neizmerno rada, domači župnik ju je mladim, ki so se pripravljali na zakon, pogosto dajal za zgled. Ljudje s strupenimi jeziki so sicer nenehno iskali kakšne napake in razpoke v njuni zvezi, a so zmeraj ostali praznih rok.

Potem pa je prišel tisti usodni ponedeljkov večer, ko so se začeli popadki. Nanje je bila pripravljena, saj je bila pokojna teta pred vojno babica in ji je marsikaj zaupala. Skrbeti jo je začelo šele naslednji dan popoldne, ker se otrok ni in ni hotel roditi. Tudi maternično ustje se ji sploh ni odpiralo. Mož jo je prosil, naj mu dovoli, da jo njegov prijatelj, ki je imel avto, odpelje v Ljubljano, v porodnišnico. A ga je zavrnila. V sebi je imela gorečo željo, da bi se prvi otrok rodil v zavetju doma. Zdelo se ji je, da drugače ne bi smelo biti. Ponoči, ko je bila že tako slabotna, da se ni mogla več niti upirati, je njen mož Lovrenc storil to, kar bi moral narediti že takoj, ob prvih popadkih. A se je pot v Ljubljano po tistih makadamskih cestah, polnih lukenj, vlekla kot jara kača.

»Kaj vse se je dogajalo na porodu, ne vem točno,« pripoveduje Lovrenčeva druga žena Mira. »Vem le, da je Rosanda rodila hčerko, za katero je zdravnik že takoj pri porodu ugotovil, da ji je primanjkovalo kisika. Posledice so bile strašne: cerebralna paraliza. Rosandi in Lovrencu je eden od porodničarjev, besen kot ris, vrgel v obraz, da sta zato sama kriva. Lahko si predstavljate, kako jima je bilo. Njuna 'popolnost' se je v trenutku razbila na tisoč koščkov in po tistem Rosanda nikoli več ni bila takšna kot poprej. Neizmerno se je 'žrla' in njene noči so postale ena sama blodnja, ko je za kruto usodo krivila samo sebe. Tudi ljudje niso bili čisto nič usmiljeni. Po eni strani so ji celo privoščili, saj jim je šla njena 'popolnost' prej zelo na živce. Odtujila sta se tudi z možem – in to na njeno zahtevo. Preselila se je v svojo sobo in tam ostala do svoje prezgodnje smrti, ko je naredila samomor. Lovrenc je moral sam skrbeti tako za ženo kot tudi za hčerko. Pri njenih petih mesecih je z deklico začel hoditi okoli različnih zdravnikov. Takrat so še mislili, da je paraliza neozdravljiva, da bo ostal otrok nepokreten invalid za vse življenje. Očetu so svetovali, naj jo obdrži doma in naj si pomaga, kakor ve in zna. Znašel se je v nečloveškem položaju: v tovarni je delal na tri izmene, doma pa je imel bolno ženo in invalidnega otroka. Edina, ki mu je kdaj priskočila na pomoč, je bila moja mama. V dno srca se ji je smilil. Ona je bila tista, ki je Lovrencu povedala za Staro Goro. Oskrbela je otrokove preležanine. Z deklico Minko je po najboljših močeh telovadila. Učila jo je tudi govoriti, kar pa ni bilo všeč Rosandi. Vztrajala je, da mora otrok ostati nem, ker ne bi bilo prav, da bi s svojo glasnostjo opozarjal druge, v kakšnem usmiljenja vrednem stanju je. V tej družini so se dogajale še druge, zelo grozljive stvari, o katerih pa ne bi rada govorila. Če se človeku zmeša od vsega hudega, si lahko le predstavljate, da ni bilo lahko. Ko se je vse to, kar zdaj pripovedujem, dogajalo, sem imela osemnajst let. Tudi jaz sem bila invalidka, ker me je nekoč, med košnjo, ded po nesreči s koso zadel v nogo. Poškodoval mi je mišico in od takrat naprej leva noga ni rasla hkrati z desno. Bilo sem polna sovraštva do zdravih vrstnikov, ki so lahko hodili, ne da bi se jim kdo smejal in kazal za njimi s prstom. Kadar mama ni imela časa, sem za Minko poskrbela sama. Naučila sem jo marsičesa. Tudi prepevati. Ko je imela tri leta, je že znala zapeti Majhna sem bila, piške sem pasla … Drugi je, seveda, niso razumeli, jaz pa sem jo! Nekega jutra se od sosedove hiše zasliši grozljivo kričanje. Lovrenc je našel ženo, obešeno v kozolcu. Ne morem vam povedati, kako grozljivo je bilo vse skupaj! Na srečo so sosedje pozabili na nekatere zamere in so hitro priskočili na pomoč. Mogoče tudi zaradi slabe vesti, ki so jo imeli, ker so Rosando vlačili po zobeh. Splet nesrečnih okoliščin je potem botroval odločitvi, da Minka za nekaj časa odide v bolnišnico na Staro Goro.

Spominjam se, da je že čez pol leta imela eno ali celo dve operaciji. Več mesecev je imela na obeh nogicah mavec, tako da ni mogla niti sedeti. Ne vprašajte, kako me je bila vesela, ko sem jo prišla obiskat! A je bilo vredno potrpeti, saj ji je operacija pomagala, da se je začela počasi postavljati tudi na noge. Ko sem to videla, se mi je zdelo kot čudež! Brez sleherne zlobe sem pomislila na njeno pokojno mamico: če bi bila notranje močnejša, bi lahko, morda, že prej za ubogega otroka naredila marsikaj. Pa ni. Raje se je zaprla vase in padala vedno globlje zaradi občutka lastne krivde,« se spominja moja sogovornica.

Iz njenih besed sem čutila, da je še danes z vsem srcem in dušo predana svoji posvojenki. Zanimalo me je, kako se je lahko potem zgodilo, da sta se z njenim očetom tudi poročila.

»V domu za starejše sem imela službo v sprejemni pisarni, kjer sem bila tudi telefonistka in deklica za vse. V mizarskem podjetju, kjer je delal tudi Lovrenc, so za nas z omarami in mizami opremili jedilnico. Ko so pohištvo montirali, je bil med delavci tudi Lovrenc. Zanimivo je bilo, da me je šele tam opazil. Doma, ko sem pomagala mami pri negi njegove hčerke, sem bila zanj, kot kaže, zgolj 'zrak'. Nekdo pač, ki prihaja v hišo. Pa saj sem ga razumela. Imel je polne roke skrbi in dela z ženo, ki se po porodu ni nikoli več pobrala. Takrat se o poporodni depresiji ni veliko govorilo, danes bi jo primerno zdravili in – kdove – morda bi bila še zmeraj živa. No, moja naloga je tudi bila, da sem delavcem kuhala kavo. Ker sem se zaradi krajše noge težje premikala, so prihajali v mojo pisarno, se posedli, pili smo kavo in kramljali. Šele tam sem mu lahko povedala, da občasno obiskujem njegovo hčerko na Stari Gori. Sprva me je precej butasto gledal, kajti nič mu ni bilo jasno. Bilo je prav boleče, ko sem ugotavljala, da tistih, ki so mu karkoli šli na roko, sploh ni videl, kaj šele kako drugače zaznal. V naslednjih treh letih sva se občasno še kdaj srečala, več kot toliko pa ne. Ko je začela njegova hči obiskovati prvi razred v Vipavi, me je prosil, ali bi jo lahko ob koncu tedna, takrat sem že imela lasten avto, hodila iskat. Njegove prošnje sem bila zelo vesela, saj se mi je zdelo, da se je začel na neki način 'prebujati' in da ni več zakopan le v svoje boleče spomine. Včasih, če ni delal tudi v soboto, se je peljal z menoj. Veliko sva se pogovarjala in zaradi teh pogovorov sem spoznala, da imam pred seboj zelo osamljenega in zelo zagrenjenega človeka, ki mu je ljubezen uničila življenje. Če svoje žene ne bi tako ljubil, kot jo je, bi ukrepal, navsezadnje je pod srcem nosila tudi njegovega otroka. Odkrito mi je povedal, da je za ženske za vse življenje odpisan, da ne bo mogel imeti nobene tako rad, kot je imel pokojno ženo. Takrat pa so iz mene kar same zletele besede, ki so bile za oba usodne. Rekla sem mu, da se mi zdi, da je v zakonu pomembnejše medsebojno spoštovanje, prijateljstvo kot pa slepa ljubezen. Nič mi ni odgovoril. Le čez kakšnega pol leta me je na pol poti do Cola vprašal, ali bi se poročila z njim. Prikimala sem in mu odgovorila, da zelo rada. Da vse skupaj ne bi izzvenelo preveč resno, sem dodala, da se želim poročiti predvsem zaradi Minke. In ne toliko zaradi njega. Začela sva se smejati in to je bilo prvič, da sem ga videla dobre volje. A sem mu postavila pogoj: mora prodati hišo žalosti in težkih spominov in se preseliti nekam drugam, kjer ne poznajo ne njega ne mene ne najine preteklosti. Da je premlel ta pogoj, je spet potreboval nekaj dragocenega časa. Pristal je! Takrat sva se, že kot mož in žena, preselila v bližino Vipave, da bi bila čim bliže Minki. To so bili časi, ko je bila tovarna Lipa v Ajdovščini v največjem razcvetu. Lovrenc je dobil dobro službo – in četudi sem bila na porodniški, nama ni šlo slabo.«

(Konec prihodnjič)