Zlata Praga
Evropska prestolnica kot vsaka druga, če pa vanjo po desetih dneh prikolesarite – in to z deset let starimi otroki, vas očara še bolj. Mislili smo, da se bomo zadnjih trideset kilometrov lahko peljali z avtobusom, pa smo se zmotili. To je bil tudi najslabši del celotne trase. Glavnina poti v zgornjem in srednjem toku Vltave je bila speljana po novih kolesarjem namenjenih poteh, v spodnjem toku pa je šla trasa po običajnih manj prometnih cestah. Tudi s tem ni nič narobe, če res na cesti ni veliko prometa. V mladostnem navdušenju in začetnih kolesarskih kilometrih sem se veliko vozila kar po prometnih cestah, da sem le prišla od kraja do kraja. Tako sem bila vajena tudi obvoznic okrog večjih mest v tujini in drugih prometnih poti. Potem človek zna poiskati stranske poti, ki so lepše, lahko daljše, vendar varnejše in pač primernejše za kolesarjenje. Nisem mislila, da bom še kdaj morala voziti po tako prometnih poteh, in to z otroki. Vendar, ko si enkrat na poti in se dan nagiba v noč, moraš naprej, smo naprej in do cilja. Morda te to tudi za vse življenje utrdi – in tako smo prišli do Prage. Mnogi med vami ste jo že obiskali. Še vedno je lepa. Ali pa je še lepša. Na Karlovem mostu se tare ljudi in slikarjev, karikaturistov, spominkov. Ladje prevažajo turiste, grad privablja ljudi. Ravno so gostili evropski folklorni festival. Postojimo nekaj časa in gledamo in ni naključje, da so bile na vrsti ravno estonske in norveške skupine. Te dežele sedaj poznam tudi pobliže, in če nekaj bolj poznaš, te tudi bolj pritegne in zanima. Grad nad mestom je veličasten, poseben pečat mu je pustil tudi Plečnik. Pred dežjem smo zavili celo v narodno galerijo. Nič rada ne morim otrok z muzeji in slikami, razen če ni kaj posebnega, njim primernega. Pred nevihto pa skočiš pod najbližjo streho. Enkrat je to gostilna, tokrat je bila galerija. V mesto sva se zvečer s tramvajem vrnila še sama. Hotela sem na Vaclavski trg. Klopce z napisi modrecev govorijo o pomembnih dogodkih, ki so se dogajali prav na tem trgu. Gotovo se spomnite praške pomladi in ruskih tankov iz leta 1968. Najbolj so ponosni na žametno revolucijo, kjer v desetih dneh demonstracij niso razbili enega samega okna. Tako smo končali kolesarjenje. Avto smo pustili v Českih Budějovicah in smo se ponj odpeljali z vlakom. Vlaki so moderni. Za kolo moraš prej rezervirati prostor na posebnem vagonu. Kakovost javnega transporta je eden od kazalnikov razvoja dežele. Bila sem pozitivno presenečena. Ne vem, ali bi bili Vltava in z njo Praga tako lepi, če ju ne bi občudovala tudi v znoju in naporu. Od njenih močvirskih izvirov v Češkem gozdu (Šumavi) do valovite Bohemije, ki se s pšeničnimi polji spušča in dviga in te voda vedno znova pripelje tja, kamor si namenjen. Lepo je bilo in Češka me je navdušila – prav v vsem.