V senci prvaka

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / petek, 12. avgust 2016 / 10:03

Vajnež (2104 m) – Manj znana pot v soseščino prvaka Karavank.

Iskreno priznam, da še nikoli nisem bila na Vajnežu. Ko smo šli pred leti z Zelenice do Golice, je bila megla in se nam je zdelo nesmiselno riniti na vrh, ker se ni nikamor videlo. Tako da … hja, bolje pozno kot nikoli – in končno je prišel na vrsto.

Zapeljemo se po gorenjski avtocesti proti Jesenicam in jo zapustimo na izvozu Bled/Lesce. V krožišču zavijemo na prvem izvozu proti Žirovnici. Peljemo se mimo Vrbe in mimo Žirovnice. Na koncu Žirovnice zavijemo ostro desno in nadaljujemo proti dolini Završnice, kjer nas smerokaz usmeri levo na makadamsko cesto proti Valvasorjevemu domu. Cesta je mestoma razrita, najstrmejši deli pa so betonirani. Višje dosežemo križišče, kjer nas smerokaz usmeri levo proti Valvasorju in Potoški planini. V naslednjem križišču ponovno zavijemo levo proti Potoški planini. Cesta nas nekaj časa pelje skoraj po ravnem, ko pa peljemo mimo odcepa za Smolnik in Ajdno, se začne ponovno strmeje dvigati. Peljemo mimo Potoške planine. Kmalu dosežemo vodno zajetje in potok Urbas, kjer je na desnem tudi manjše parkirišče. Parkiramo.

S parkirišča se povzpnemo do vodnega zajetja, kjer na levi strani opazimo skromno stezico, ki že po nekaj korakih postane precej širok kolovoz, ki se strmo dviguje. Ja, do Belščice strmina ne bo popustila. Širok kolovoz se višje sicer zoži, a pretkano vijuga v okljukih, da niti ne občutimo strmine in hitrega pridobivanja višine. Z višino se gozd redči, dosegli smo nekaj ruševja, pot se obrne proti zahodu. Po dobri uri hoje dosežemo travnata pobočja Belščice. Stezica nas pripelje do zasilnega bivaka. Od bivaka gremo naprej približno šest metrov in na koncu skal zavijemo desno na slabše vidno stezico, ki pa po nekaj metrih postane bolj vidna in lažje sledljiva. Prečimo južno pobočje Belščice proti vzhodu in ves čas zmerno pridobivamo višino. Nad sabo bomo opazili pot. To je markirana pot, ki povezuje Stol z Golico. Naša nemarkirana steza preči markirano pot na mestu, kjer je lesen, od zoba časa »ornk« načet smerokaz za Vajnež. Prečimo markirano pot in se začnemo vzpenjati po slabše vidni stezici. Če nam ni do stezosledstva, predlagam, da se povzpnemo na sedlo, ki ga vidimo pred seboj, potem pa do vrha Vajneža napredujemo po grebenu. Z vrha Vajneža se odpre čudovit razgled na Julijske Alpe in na verigo Karavank, v obe smeri; Stol je na dosegu roke, pred nami je Potoški Stol, desno od nas pa je greben proti Golici. Pogled na severno stran je pogled na Celovško kočo in Ovčji vrh, ki se dviga nad njo. Z Vajneža sestopimo do sedla in se povzpnemo še na Potoški Stol. S Potoškega Stola se vrnemo na markirano pot in nadaljujemo do odcepa neoznačene poti, ki nas bo pripeljala nazaj do bivaka. Od bivaka strmo sestopimo po poti vzpona do jeklenega konjička, ki nas čaka pri potočku Urbas.

Če pa imamo še energijo in čas, predlagam, da se z Vajneža povzpnemo še na Stol, potem pa sestopimo do Valvasorjevega doma, od tam pa proti Potoški planini. Od tam je približno še 30 minut hoje do Potoške planine ter morda še dodatnih 10 minut do avtomobila pri potoku Urbas. Pot se seveda temu primerno podaljša.

Nadmorska višina: 2104 m
Višinska razlika: 900 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 3 / 5