Šumava
Šumava je gorovje na južnem Češkem. Poletnega dopusta si že dolgo ne predstavljam več brez kolesarjenja. Letos smo si izbrali Vltavo. Gimnazijski novoletni koncert s slovansko glasbo mi je že tedaj vtisnil željo, da bi kolesarili ob Vltavi. Kaj je tako zelo nagovorilo Smetano, da je v tej reki in njenih številnih meandrih našel navdih za svoje simfonije? Izvira v mokrišču v pogorju Šumava, ki je podobno Pokljuki ali Jelovici. Tod mimo je šla že stara tovorna pot od Passava do Prage. Ljudje so tovorništvo nadgradili z gozdarstvom. Les so prodajali na Bavarsko. Za spravilo lesa so od nekdaj izkoriščali naravne vire in poti. Nekaj podobnega, kot so v Idriji klavže, so si omislili tudi tukaj – kanale, po katerih so lahko tovorili hlode. Največji razcvet sta Moravska in Češka nasploh doživeli v času samostojnosti po prvi svetovni vojni. V odročnem območju je tedaj živelo približno tri tisoč ljudi. Okno v svet in povezavo z Bavarsko je olajšala železnica, katere stoletnico praznujejo prav letos. To je bil tedaj pravi gradbeni podvig. Po drugi svetovni vojni je to območje ostalo za železno zaveso in strogo varovana meja je potekala prav čez te gozdove. Ko je komunizmu konec 80. let pošla sapa, so območje začeli razvijati kot narodni park. Glavno bogastvo parka je gozd in njegov živi in neživi svet. Park ima zelo dobro urejeno infrastrukturo, kar pomeni urejene pohodniške in mnogo, zares mnogo kolesarskih poti. Urejene ceste, table, zemljevidi in vse drugo me je izjemno presenetilo. Veliko evropskih sredstev so namenili v izgradnjo kolesarske infrastrukture. Odlično jim je uspelo in pritegnili so veliko ljudi. To je bil začetek našega kolesarjenja in tako smo se za tri dni namestili v kampu na obrobju parka in vsak dan kolesarili po enem delu Vltave, ki izvira v več rokavih. Močvirje in potočki, mešani gozd, rastline, kamnine, ptice, ujede in zveri – med njimi največja ris, je tisto, kar narodni park želi približati ljudem. Z železnico smo se želeli povzpeti na višino in na naše presenečenje smo se lahko peljali kar z muzejskim vlakom. Prevaža turiste in kolesarje, ki se pred naglico mesta in betona ob koncu tedna umikajo v gozd in hribe. Kar verjeti nismo mogli očem, da smo res na muzejskem vlaku, ki je sopihal počasi. Saje so se nam dobro zajedle v lase. Občudovala sem to čudo tehnike, ki ga poganja moč pare. Za dotok vode so poskrbeli gasilci. Skoraj z muzejsko cisterno so dovažali vodo in za to opravilo je moral vlak čakati na postaji. Vsi smo neprestano fotografirali, potniki na vlaku in kolesarji ob cestah. Tako nas je vlak pripeljal več kot tisoč metrov visoko in v dolino smo se spustili s kolesi. Vmes pa velja omeniti še nekaj: borovnice, gobe, dobre gostilne in nizke cene, nevihta in srečno zatočišče pred njo. Vse to je bilo naše poletno dopustniško kolesarjenje.