Starinskost ima poseben čar

Besedilo: Urša Gluščič
Kategorija: GG Plus / torek, 2. avgust 2016 / 18:30

Tako pravi Valentin Marinšek iz Šenčurja, ki v svojem domu hrani več kot petdeset smuči in sedem koles starinske vrednosti. Svojo zbirko vseskozi dopolnjuje, skupaj s soprogo Ano pa v starodobnem slogu dokazujeta, da so smuči še vedno »žive«, saj se z njimi pogosto spustita po belih strminah, s starinskimi kolesi pa popestrita dogajanje na raznoraznih prireditvah doma in v tujini.

Poseben prostor v domu zakoncev Marinšek iz Šenčurja vsakogar, ki vstopi vanj, vrne v preteklost. V čas, ko so se ljudje prevažali zlasti s kolesi in smučali z lesenimi smučmi z robniki in brez njih. Valentin Marinšek že več kot petnajst let ljubiteljsko zbira starinske smuči, smučarsko obutev in palice, tekaške smuči, kolesa … Kot nam pove, ima vsak predmet iz zbirke svojo zgodbo in poseben čar, najbolj dragoceni pa so tisti, ki spadajo med redke primerke ali celo unikate.

»Najstarejše smuči iz moje zbirke so letnik 1923, uvožene so iz Avstrije, drugje v Sloveniji pa jih še nisem zasledil. Po oceni strokovnjaka, ljubljanskega smučarja in smučarskega sodnika gospoda dr. Aleša Gučka gre za elegantne damske smuči s tremi črtami … Vezi in okovje smuči so naredili za posebno določene čevlje oz. kot celoto po naročilu za določeno osebo,« o najstarejših smučeh iz zbirke pove Marinšek, ki izpostavi tudi prve turne smuči kranjskega 'fabrikanta' Zvonka Debeljaka z vrezano jelenovo kožo, tekaške smuči nekdanjega tržiškega tovarnarja Lukanca in smuči jugoslovanske vojske. Pokaže in predstavi nam tudi predhodnice smuči – doge, ki so jih izdelovali iz delov sodov: »Z njimi večinoma še niso smučali, ampak so v glavnem hodili po snegu. Take primerke so uporabljali že pred letom 1900.«

Tako kot danes je bila tudi v preteklosti pomemben del smučarske opreme ustrezna obutev, ki je bila izdelana iz čistega usnja. Valentin Marinšek hrani primerke iz obdobja med leti 1950 in 1960. »Včasih je bil za dobro smučanje obvezen tudi t. i. peglezen, s katerim so mazali smuči,« nam pove in pokaže primerek Marinšek.

Skupaj s soprogo Ano svojo zbirko vseskozi dopolnjuje in neguje, ker pa sta zakonca tudi navdušena starodobna smučarja, se s starinskimi smučmi pogosto udeležujeta domačih in tujih tekmovanj smučanja po starem. »Prve tovrstne prireditve sem se udeležil v Kropi pred petnajstimi leti. Smučal sem z elegantnimi damskimi smučmi, ki jih pred tem nisem niti preizkusil. Zame so bile seveda prekratke in prelahke, zato začetek ni bil najboljši. Naslednjo nedeljo sem izbral druge smuči iz zbirke, s seboj vzel tudi soprogo in odšla sva na novo prireditev smučanja po starem. Tako sva začela, potem pa dobila veselje in s tem nadaljevala. Soproga je trenutno najstarejša smučarka po starem v Sloveniji. Leta 2003 je bila v avstrijskem Leogangu na svetovnem prvenstvu v starodobnem smučanju prva in do sedaj edina Slovenka, ki se je udeležila tega tekmovanja. Tekmovanje je celo odprla s štartno številko ena, peljala po ne preparirani progi, ampak ji je uspelo priti v cilj in to ji je dalo zagon,« svoje in soprogine začetke smučanja po starem opiše Marinšek, ki ga smučanje spremlja že od malih nog. Danes sta zakonca že stara znanca tovrstnih tekmovanj, pohvalita pa se lahko tudi s številnimi nagradami, priznanji in medaljami.

Kot zbiratelja Valentina ne navdušujejo le smuči, ampak tudi kolesa: »Stare stvari me zanimajo že od nekdaj. Prvo in drugo starinsko kolo sem kupil, potem pa sem jih začel pridobivati od ljudi, ki so jih imeli doma in jih niso več potrebovali. Tako se je tudi zbirka koles začela širiti in še danes se. Najstarejše kolo, ki ga hranim, je letnik 1920. Posebno mesto v moji zbirki ima tudi moped T12, letnik 1962, z originalno čelado. V mladosti sem namreč imel moped kolibri, s katerim sem se vozil tudi v službo v Avstrijo. Kasneje sem ga prodal, kupil avto, vedno pa žaloval za tem mopedom in imel željo, da ga spet kupim. Pred šestnajstimi leti sem v časopisu zasledil, da nekdo prodaja moped. Takoj sem poklical gospoda in moped kupil, ne da bi ga videl. Želja se mi je tako izpolnila, z mopedom pa se še vedno včasih zapeljem.«

Valentin in Ana kolesa zavidljive starosti rada predstavita v okviru raznoraznih domačih in tujih prireditev, kjer poseben vtis pustita tudi z oblačili, narejenimi po zgledu starega meščanskega sloga.

»Starinski predmeti so nekaj posebnega. To je moj hobi in v tem uživam,« za konec pove Valentin in doda, da čeprav je njegov hobi včasih »drag šport«, interes za starinskost ostaja in se krepi iz dneva v dan.