Z motorji na pot v Vatikan

Besedilo: Samo Lesjak
Kategorija: Zanimivosti / torek, 2. avgust 2016 / 18:54

Več kot dvesto članic in članov dobrodelne organizacije Motoristi za motoriste (MzM) se je na svojih jeklenih konjičkih odpravilo na dolgo romarsko pot v Vatikan, kjer so prejeli blagoslov papeža Frančiška.

Kranj – Društvo Motoristi za motoriste je ob desetletnici plemenitega in nesebičnega delovanja, saj pomagajo motoristom v nesreči ter njihovim družinam, organiziralo romanje v Rim na srečanje s svetim očetom. Približno dvesto petdeset romarjev na motorjih, med njimi skupina skoraj tridesetih z Gorenjskega, ter še petdeset v avtobusu se je prijetnega junijskega jutra odpravilo proti Vatikanu. V petih dneh jih je iz Gonarsa, kjer so se zbrali, združenimi tudi z udeleženci Slovenci z avstrijske Koroške, pot vodila proti Assisiju (640 km) – tam se jih je dotaknila preprostost svetega Frančiška, nato pa skozi Spoleto do Rocce di Papa, proti Rimu do Piazza del Santuffizzio. Pridružili so se jim tudi nekateri italijanski kolegi in v spremstvu policije, ki jim je prijateljsko priskočila na pomoč, so se v dolgi koloni pripeljali na Trg sv. Petra. Med jutranjo slovensko mašo, ki so jo imeli v baziliki sv. Petra, jih je med drugim pozdravil naš rojak kardinal Franc Rode, v veliko pomoč celotnemu sprejemu pa je bil tudi slovenski veleposlanik Tomaž Kunstelj. Po njej so se pridružili zbranim romarjem na trgu in čakali na prihod papeža Frančiška. Ta je najprej blagoslovil vse invalide ter tiste, še posebej potrebne duhovne pomoči, blagoslovil pa je tudi vse zbrane člane društva. Pater Niko Žvokelj s frančiškanskega samostana iz Ribnice pri Novi Štifti, sicer duhovni vodja kluba MzM in pobudnik romanja, ter zakonska para z možema na vozičkih in motorist s Koroškega so se osebno srečali s papežem. Poklonili so mu finančna sredstva za dva motorja, namenjena slovenskima misijonarjema na Madagaskarju ter v Vietnamu.

Po takšnem dogodku so vznesene misli kar kipele od udeležencev avdience, ki so na motorjih prepotovali tako dolgo pot. »Kakšen pomen ima papežev blagoslov, ki smo ga prav vsi udeleženci potovanja prejeli v Rimu? Na kakšen način to odseva v naših očeh in nasmejanih obrazih? Kako bi mogli Božje poseganje v naše načrte povezati z dobrodelnostjo, odprtostjo srca in iskrenostjo, ki smo jih tako delili kot tudi prejemali? Na pot smo se vsi podajali z zaupanjem, pa vendar tudi s skrbmi, kako bo potekalo in ali se bo vse prav izšlo. Hvaležni smo, da smo se počutili kot del celote, ki se premika po znanih poteh, kot reka po strugi,« si je pomen blagoslova razlagal Jože Levka. »Vedela sem, da grem s pravimi ljudmi. Da so vedno pozitivno naravnani, to je nekaj najlepšega, kar človek lahko doživi. Utrujeni smo tudi bili, a hvala bogu od vsega lepega. Sama prava zdrava energija. Vse to pa so popestrili še naši jekleni konjički, ki so dali sploh neki poseben čar vsemu temu. Kako lepo je pater Niko dejal: 'Človek je pomemben, množica ljudi pa je močnejša, in če bomo en drugemu pomagali, bomo lažje vlekli do tam, kamor moramo priti.' Hvala, ker sem bila lahko del te zgodbe, ki je bila od vseh poti do sedaj najmočnejša in najbolj nabita s čustvi. Res je, človek je tisto, kar šteje!« je svoje misli po nepozabnem romanju strnila Klavdija Zorman - Klara iz Cerkelj.