
Glasov dopisnik že pol stoletja
»Če rad pišeš, potem pišeš vse dotlej, dokler moreš,« pravi Janez Kuhar, ki je prvi prispevek za Gorenjski glas napisal že kot dijak.
Cerklje – Še preden začneva pogovor, na mizo postavi debelo mapo z več desetletji starimi krajevnimi prilogami, fotografijami in fotografskimi filmi. »Šestintrideset filmov sem posnel, ko sem leta 1996 imel priložnost spremljati papežev obisk v Sloveniji,« pristavi naš zunanji sodelavec Janez Kuhar iz Cerkelj, ki s prispevki iz lokalnega okolja Gorenjski glas bogati že petdeset let. Že vrsto let je tudi sodelavec nekaterih drugih časopisov, v dolgoletni karieri pa se mu je tako nabralo ogromno zanimivega gradiva. »Doma ga imam zagotovo tri omare, v njih je tudi okoli tri tisoč fotografij.« V dolgoletni karieri je imel priložnost srečati številne znane osebe, v svoj fotografski objektiv pa je ujel tudi mnoge posameznike, ki jih danes ni več med nami. Te fotografije so mu še posebej dragocene, saj se ob pogledu nanje spomni, koga vse je imel priložnost srečati …
Gorenjski glas je prvi Kuharjev prispevek objavil sredi septembra 1966. Tedaj šestnajstletni dijak kranjske Iskre je poročal s srednješolskega gorenjskega prvenstva v atletiki, na katerem je sicer uspešno nastopil tudi sam, saj je bil drugi v suvanju krogle. Že leto kasneje je postal tudi dopisnik zagrebških Sportskih novosti. »Še dobro se spomnim, kako sem se, ko še nisem imel vozniškega izpita, s kolesom iz rodnih Dupelj vozil na Golnik, kjer je ženska ekipa tekmovala v republiški rokometni ligi. Poročal sem kar po telefonu, ker takrat faksa sploh še ni bilo,« pripoveduje. Na začetku je večinoma pripravljal športne prispevke, kasneje pa je poročal o dogajanju v lokalnem okolju, še zlasti iz Dupelj in Cerkelj, kjer je pripravljal tudi prilogi z dupljanskimi in cerkljanskimi novicami ter bil vpet v organizacijo številnih odmevnih prireditev.
Po velikem uspehu biatlonca Filipa Grašiča iz Dupelj na državnem prvenstvu v Makedoniji leta 1970 je dal pobudo za organizacijo dupljanskega maratona, ki je privabljal številne smučarske tekače in na tisoče obiskovalcev iz vse Slovenije. »V sodelovanju z Gorenjskim glasom smo na primer prirejali podelitev nagrad najboljšim športnikom Gorenjske in ob tem še zabavno prireditev z ansamblom Lojzeta Slaka, ki bi moral nastopiti v razprodanem gasilskem domu v Dupljah. Še dobro se spomnim, kako je Slak tisto popoldne, 16. januarja 1974, stopil k meni v hišo, solze so mu tekle, rekoč, da mora odpovedati nastop, ker se je njihov član Jože Šifrer smrtno ponesrečil. Še isti dan nam je uspelo poiskati drug ansambel, Kvintet Gorenjci, če se prav spomnim,« je Kuhar obujal spomine. Ko se je pred štiridesetimi leti oženil v Cerklje, je kot aktiven član turističnega društva pomagal pri prireditvah Družina poje, ki je denimo leta 1990 pod Jenkovo lipo privabila kar 1500 obiskovalcev, Bučarijadi, razstavah cvetja, lovstva, ribištva in čebelarstva, naj kmečkih pridelkih, prireditvah s Krvavca, sodeloval pa tudi pri cerkljanskem množičnem smučarskem teku … »Vse smo delali prostovoljno: tako Cerkljanske in Dupljanske novice kot prireditve, le kakšne potne stroške smo včasih dobili povrnjene. V največje zadovoljstvo mi je bilo, da je naše delo naletelo na dober odziv,« je pojasnil. Aktiven je bil v Gorenjski turistični zvezi, vrsto let pa je bil tudi predsednik Občinske turistične zveze Kranj.
Kuhar, ki se je leta 2009 upokojil, si je sicer vrsto let kruh služil v podjetju Iskra Terminali, zadnjih deset let pa je delal na Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja. Tako ne čudi, da se marsikdaj loti tudi prispevkov, povezanih s kmetijstvom. »Kmetijske teme so mi blizu, tudi odraščal sem na kmetiji. In to ti pusti sledi,« je povedal. Zadnja leta ga je sicer najlažje srečati na kakšni prireditvi v domačih Cerkljah, kjer vestno beleži dogajanje in z njim seznanja naše bralce, občasno pa »pokriva« tudi druge večje gorenjske prireditve. »Enostavno mi je to v veliko veselje. Nekateri imajo plavanje, drugi planinarjenje ali rešujejo križanke. No, saj jih sam tudi, vendar pa je velika koncentracija potrebna tudi pri pripravljanju prispevkov. Če rad pišeš, potem pišeš vse dotlej, dokler moreš,« je razmišljal ob vprašanju, kaj ga že toliko let žene k novinarskemu delu.
In kako gleda na razvoj Gorenjskega glasa, ki ga soustvarja že pol stoletja? »Časopis je vse bolj zanimiv. Bralci radi prebirajo novičke iz svojih občin, pa četudi so kratke. Prav vsak lahko v njem najde kaj zanimivega,« je odvrnil.