Od letala do harmonike

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Gorenjska / / 10:36

Vse to in še marsikaj lahko vozniki opazujejo na središčnih otokih krožišč po Gorenjskem, a stroka »krašenja« krožišč ne odobrava.

Kranj – Skulpture v središču krožišč so vse bolj razširjene tudi v Sloveniji, kjer naj bi imeli več kot petsto krožnih otokov. V Cerkljah na bližnje letališče opozarja maketa letala v sredini tamkajšnjega krožišča. V Naklem so jih popestrili s kozolcem, vozom s hlodi in mlinskimi kamni. Med bolj znanimi je tisto na Kokrici, kjer so v spomin na odkritje mamuta v Čukovi jami v krožišče postavili skulpturo te izumrle živali.

Verjetno najbolj znana postavitev na Gorenjskem pa je v krožišču na avtocestnem izvozu pri Lescah, kjer so pred tremi leti odkrili skulpturo klaviature, treh harmonik in 16-metrske gorenjske marele, posvečeno bratoma Avsenik. Kljub navdušenju nad spomenikom pa je bil ta ob postavitvi tudi tarča kritik, ki so pod vprašaj postavljale prometno varnost pa tudi smiselnost umestitve skulpture v prostor. Vendar po treh letih od postavitve župan Ciril Globočnik ne obžaluje ničesar, saj je menda spomenik postal prava turistična atrakcija.

»Ne glede na začetne burne odzive so spomenik domačini in turisti dobro sprejeli. Danes ga omenjajo vsi turistični vodniki,« pravi radovljiški župan in dodaja, da skulptura ustreza varnostnim merilom, kar je potrdil tudi Direktorat za ceste, edino grožnjo varnosti pa včasih povzročijo kar vozniki sami, ki se ustavljajo ali pa prečkajo cestišče, ker se želijo fotografirati ob spomeniku.

Zakonodaja je zelo ohlapna, saj razen varnostnih meril drugih omejitev ne postavlja. Darja Matjašec, krajinska arhitektka z ljubljanske Biotehniške Fakultete, pravi, da v krožišča ne bi smeli umeščati elementov, ki odvračajo pozornost voznikov. V idealnih razmerah bi moralo središče krožišča »krasiti« zgolj nevpadljivo rastlinje, saj gre za obcestno površino. Za primer dobre prakse Darja Matjašec navaja svoje domače mesto Škofja Loka, kjer najrazličnejših skulptur v krožiščih ni moč zaslediti. Mojca Golobič, prodekanja za področje krajinske arhitekture na ljubljanski Biotehniški fakulteti, pa pravi, da je urejanje krožišč, ki mora biti podrejeno varnosti in pretočnosti prometa, odvisno tudi od pomembnosti krožišča v prostoru. »Če na primer predstavlja glavno vstopno točko v kraj ali dostop do pomembnega objekta, je prostorski poudarek v njem smiseln, drugače pač ne,« pravi Golobičeva in dodaja, da fontane, skulpture in drugi priljubljeni elementi za krasitev krožišč sodijo v parke, na trge in ulice, kjer so vsem dostopni. S tem se strinja tudi Darja Matjašec, ki dodaja, da spomenik, umeščen v krožišče, zaradi neprimerne lokacije pomeni tudi določeno degradacijo tistega, katerega spominu je namenjen.

Urejanje krožišč, ki so del javnega prostora in opremljena za javni denar, si po besedah Golobičeve zasluži strokoven in transparenten pristop, kot je denimo javni krajinsko-arhitekturni natečaj, na podlagi katerega strokovna komisija izbere najboljšo rešitev. »V taki komisiji je seveda lahko (in naj bo) tudi župan, niso pa krožišča poligon za razstavo županskega (slabega) okusa in podmizno delitev naročil.« Zadnje, a ne najmanj pomembno pa je vprašanje, ali res potrebujemo toliko krožišč in vsepovsod, saj gre za velike porabnike prostora. »Na mengeški obvoznici si sledijo krožišče za krožiščem, vsa na najboljših kmetijskih zemljiščih,« zaključuje Mojca Golobič.