Mici je postala Mary

Razstava V obljubljeno deželo s podnaslovom Slovenke v ZDA, ki je od začetka julija na ogled v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, predstavlja ženske, ki so v Ameriko odhajale za svojimi možmi in brati, kasneje pa tudi same. Pred skoraj stotimi leti je na ameriška tla stopila tudi Mici Krek iz Gorenjega Brda v Poljanski dolini.

Migracije so povezane s človekovim bivanjem in so kot take v svetu zelo pogost pojav v vseh obdobjih zgodovine civilizacij. V zadnjih letih se z njimi povsem konkretno znova srečujemo tudi v Sloveniji. Skozi državo je šel val beguncev, ki iz arabskega sveta bežijo pred vojnami, vedno pogostejši v razpravah pa so tudi podatki o številu predvsem mladih Slovencev, ki se v tujino selijo zaradi izobrazbe in kasneje tudi služb.

Na območju današnje Slovenije so bile migracije zlasti množične ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja ter po koncu druge svetovne vojne. Prvič smo bili Slovenci del evropskega izseljenskega vala, ki je močno pljusknil v Združene države Amerike in je bil povezan z razlogi ekonomske narave, drugič je Slovence čez lužo pognala politična situacija v domovini. V tem času je z območja slovenskega etničnega ozemlja srečo na oni strani velike luže iskalo več kot pol milijona Slovencev, kar je izjemna številka, če vemo, da je to danes četrtina prebivalcev Slovenije. Največ ljudi s slovenskimi koreninami danes živi v zveznih državah Ohio, Pennsylvania in Illinois. Kot se rado reče, Cleveland velja za največje 'slovensko' izseljensko mesto.

»V narodni in univerzitetni knjižnici že tradicionalno vsako poletje pripravimo razstavo, povezano z izseljenci, ki se hkrati pridružuje vsakoletni prireditvi Dobrodošli doma. Vselej predstavimo posameznika ali pa državo, kjer živijo naši izseljenci. Letos smo se odločili za ZDA, posebno pozornost pa smo namenili ženskam, ki so se tja največkrat odhajale za možmi in brati,« pojasnjuje Helena Janežič, vodja razstavnega projekta, in s sodelavkama Veroniko Potočnik in Špelo Velikonja soavtorica razstave. Da so bile prav ženske tiste, ki so pokazale pogum, drznost in so se znale upreti predsodkom, ki so jih prinesle s seboj v novo domovino. Na razstavi je še posebno poudarjena njihova vloga pri ohranjanju slovenstva in skrbi za slovenski jezik in slovensko kulturo.

Staro obleko je zamenjala nova

Ko se v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani povzpnemo po osrednjem stopnišču, nas na vrhu očara odlično ohranjena poročna obleka Marije Krek iz leta 1924. Njena zgodba je namreč rdeča nit razstave, ki nas skozi različne dokumente in tiske ter predmete, ki jih hranijo v knjižnici oziroma v nekaterih muzejskih institucijah, popelje do trinajstih Slovenk, ki so s svojim delovanjem pustile pečat v Ameriki. Marija Krek je sorodnica Helene Janežič, bila je polsestra njenega deda. Številne zanimive dokumente, fotografije, pisma – nekaj jih je na ogled na razstavi – njeno poročno obleko, je v družinski zapuščini hranil Marijin sin John Bizyak. Rodila se je leta 1906 na Gorenjem Brdu v Poljanski dolini. Njen oče Jernej Krek je pred prvo svetovno vojno v Ameriko odšel s trebuhom za kruhom in tudi da bi se ognil vojaškemu vpoklicu. Leta 1920 je ženi poslal pismo (ki tudi je na ogled na razstavi), naj pride za njim. Naj pripelje otroke, tisto, kar je, medtem ko ga ni bilo, v starem kraju pridelala, pa naj pusti doma. Tako je sad ljubezni z ruskim vojakom, kasneje Helenin stari oče, ostal doma pri svoji babici (o tem Janežičeva piše v Loških razgledih).

Mici je odšla v Škofjo Loko naredit potni list s skupinsko sliko sebe in treh otrok, krojač je vsakemu izmed njih sešil dve obleki, decembra leta 1921 pa so se podali v Trst in z ladjo Belvedere naprej v Ameriko, kamor so prispeli po dobrih treh tednih plovbe. »Zanimivo je simbolno dejanje, ki so ga naredili, ko so prišli v novo domovino. Prijavili so se na Ellis Islandu, obleko, ki so jo nosili ves čas potovanja, so vrgli v morje, in oblekli drugo obleko, ki so jo imeli shranjeno v leseni skrinji,« zgodbo, ki jo je s seboj prinesel Mickin sin John, pripoveduje Janežičeva in nam pokaže njeno poročno sliko. »Micka je iz uboge deklice z vasi postala lepa gospodična Mary, v katero se je zaljubil dvanajst let starejši Ivan Bizjak, ki je v Ameriko prišel iz številne družine s sedmimi otroki, vsemi fanti, iz Ospa. Čakala sta, da je bila Mary polnoletna, in se potem poročila.« Hitro sta dobila hčer Helen, ki pa jima je pri treh mesecih umrla. To je Mary zelo prizadelo in potem več kot dvajset let ni zanosila. Šele pri štiridesetih je rodila sina Johna, ki se je potem poročil z Američanko Peggy Margaret. Sedem let kasneje je umrl oče, tako sta z mamo ostala sama. Mary je potem delala kot čistilka, pospravljala je pisarne, hiše in oba preživljala. »V spominu jo imamo kot zelo milo žensko z zanjo značilnim prijaznim nasmehom. Ko je leta 1982 po več kot šestdesetih letih prvič prišla nazaj v Slovenijo, je imela že 76 let in je prepoznala kraje in domačije v Poljanski dolini, kako se pri kom reče po domače, kje je ta in ta most … Kasneje se je iz mesta Raton v zvezni državi New Mexico v Slovenijo vračala na dve leti. Umrla je leta 2000 in je pokopana v ZDA.

Kako so živele ameriške Slovenke

Osebna zgodba Krekove Mici v nadaljevanju razstave dobi nadgradnjo v predstavitvi pogleda na obljubljeno deželo tistih, ki so ostali doma v Sloveniji. Sprva so bili zelo nenaklonjeni odhajanju. Jakob Aleševec je leta 1883 napisal povest Slovencem v poduk z naslovom Ne v Ameriko! V njej svari pred čudno deželo, kjer so divji Indijanci in se vsako pošteno dekle izgubi. Kasneje, ko je bil val selitev zelo močan, pa se je razmišljanje spremenilo. Cerkev je celo poskrbela za vodnike s praktičnimi nasveti, kako ravnati, ko prideš v Ameriko, z značilnimi frazami, prevodi in izgovarjavo, kako naj ženske pazijo, da jim kdo v pijačo ne natrese kakšne 'omotne snovi' ... Slovencem so jih delili že na Ellis Islandu. Na drugi strani je bilo mnogo reklam in vabil v Ameriko, v slovenskih časnikih pa so tudi že začeli objavljati zgodbe, ki so jih pisali izseljeni Slovenci. Sprva so bili to predvsem misijonarji, kasneje pa tudi drugi pišoči Slovenci, pogosto tudi ženske. Na Ellis Islandu so pregledovali zdravje in mentalne lastnosti ljudi in marsikoga tudi s prvo ladjo namenili nazaj v Evropo. Zato tudi ime otok solza.

Na razstavi so na ogled publikacije, ki so, nekatere pa še vedno izhajajo v okviru naših izseljenskih skupnosti. Poskrbeli pa so tudi za bogato družabno življenje. Združevali so se v različna društva, pripravljali so številne kulturne, športne in družabne prireditve. »V NUK-u hranimo številne tiske, od brošur in gledaliških listov do vabil na dogodke, piknike z jedilnimi listi … Ti so zelo pomembni pri raziskovanju življenja izseljencev v Ameriki. Tako poskušamo tudi spodbuditi ljudi, naj doma pobrskajo po podstrešjih in prinesejo k nam dokumente in tiske, povezane z izseljenstvom,« razloži Helena Janežič.

Osrednji del razstave tvorijo zgodbe trinajstih Slovenk v Ameriki, pisateljic, žurnalistk, javnih delavk, kmetic in gospodinj, ki so pustile svoj pečat v slovenski izseljenski zgodovini. S kratkimi zgodbami (ki so v katalogu razširjene) so predstavljene ameriške Slovenke, od Antonije Baraga, sestre misijonarja Friderika Barage, ki velja za prvo uradno Slovenko v ZDA, do Mare Cerar Hull, ki je emigrirala v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je danes urednica slovenskega dela časopisa Slovenian American Times. Predstavljene so še Apolonija Pirc, Marija Trobec, Katka Zupančič, Angela Gospodarič, Josephine Janežič, Marie Prisland, Ana Praček Krasna, Mary Jugg Molek, Milena Šoukal, Rose Mary Prosen in Irene M. Planinsek Odorizzi. Vsaka od njih s seboj nosi zelo zanimivo življenjsko zgodbo in delček je predstavljen tudi na razstavi v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Do konca novembra.