Neki novi duce

Pred malo manj kot sto leti je Kemal Mustafa Ataturk, oče sodobne turške republike, snel turban, tradicionalno pokrivalo, zanj simbol nazadnjaštva in nevednosti, ter si ponosno nadel zahodnjaški klobuk, znamenje modernosti. Modernost, sekularnost, republikanstvo in sekularizem so skušali biti zaščitna znamenja turške republike zadnjih sto let. Turška posebnost pa je, da je te civilizacijske dosežke, kadar so bili ogroženi, branila vojska. Ta se je v Turčiji v civilno oblast redno vmešavala (tudi s puči).

V tem tednu je bila vojska prvič usodno poražena v boju s civilno oblastjo. Ne bom se izrekal o poskusu vojaškega udara, saj ne vem, kdo ga je vodil in kakšen je bil njegov namen, jasno pa je, da bo imel spodletel coup d'etat usodne posledice za prihodnost Turčije. Nekoč demokratična država, ki se je v 90-ih proslavila s prvo žensko predsednico vlade, Tansu Çiller, se v zadnjem desetletju pospešeno spreminja.

Zahodnjaškega klobuka še ni nadomestil turban, se pa zato vse bolj vztrajno pojavljajo predpisane rute na glavah turških žensk, za katere predsednik pravi, da so »brez otrok le polovične osebe«. Spodleteli puč je Erdoganu, ki zase pravi, da turško družbo »čisti virusov in metastaz«, dal usodno legitimnost. V prvih dneh po propadlem puču je bil obglavljen vojaški vrh, odstavljenih več kot 2700 sodnikov in prvič v zgodovini turške republike razpuščeno ustavno sodišče.

Evropska komisija je sicer zbrala pogum za izjavo, da so bile čistke očitno pripravljene vnaprej, a Zahod turškega predsednika kljub vsemu brezkompromisno podpira. Pričakovano so ga pozvali k »spoštovanju demokratičnih standardov«, a ga v isti sapi obsuli z izjavami podpore.

Celotna situacija spominja na slavljenje Mussolinija v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so njegovo oblast v Italiji zahodni mediji sicer opisovali kot »diktatorsko«, hkrati pa pridali, da »je že samo misel na njegov padec zastrašujoča«. Odpuščali so mu celo umore. Najbolj je odmeval primer socialističnega poslanca Giacoma Matteotija, ki je bil ubit, ker naj bi imel dokaze o koruptivnih naftnih poslih fašistične stranke, zahodni mediji pa so ga pospremili s komentarji, da »umori v italijanski politiki niso neobičajni«. S takim gledanjem skozi prste je fašizem hitro postal italijanski izvozni produkt – po njem se ni zgledoval le Mussolinijev najslavnejši učenec, nemški firer, ampak cela vrsta režimov po Evropi.

Enako nevarno se danes razmerja moči obračajo v Turčiji. Demokratična in sekularna Turčija je zadnjih sto let stremela k Zahodu, danes pa nova neliberalna turška ureditev že navdihuje Zahod. Madžarski premier Orban je nedavno izrazil namero, da želi v EU zgraditi »neliberalno demokracijo« po turškem zgledu. Prve sledilce že ima – višegrajske države – navdušencev pa ne manjka. Začenši z novim britanskim zunanjim ministrom in ameriškim predsedniškim kandidatom, ki nosi kapico s šiltom in napisom Make America Great Again. Na njegovi inavguraciji je bil prisoten tudi slovenski politik, pogosto oklican za »vodjo opozicije«.

Mussolini je bil prepričan, da je njegov fašizem »ureditev za 20. stoletje«. Sto let kasneje neki novi duče, malo vzhodneje na Mediteranu, pravi, da bo zgradil sistem, ki bo »učinkovit kot Hitlerjeva Nemčija«. Očitno navdušuje.