Ponosni na tradicijo
V nedeljo se je v Železnikih končala tradicionalna štiridnevna prireditev Čipkarski dnevi, ki se je v več kot polstoletni zgodovini razvila v eno najbolj obiskanih v Selški dolini, kar se je letos znova potrdilo.
Klekljanje se je v Železnike začelo širiti konec 19. stoletja, pravi razmah pa je doživelo po letu 1902 z ugasnitvijo zadnjega plavža. Pred tem močno železarsko mesto je tedaj zajela revščina in prav vihtenje klekljev je prenekateri družini omogočilo preživetje kriznih časov. Čipka, ki je bila kar pol stoletja zelo pomemben vir dohodka družin v Selški dolini, je tako postala najbolj prepoznaven izdelek kraja, njej v čast pa v Železnikih že od leta 1963 pripravljajo posebno prireditev. Čipkarski dnevi so se močno zasidrali v tradicijo kraja, saj so jih od takrat izpeljali prav vsako leto in so danes ena najstarejših turističnih prireditev pri nas, obenem pa tudi čipkarska prireditev z najdaljšo neprekinjeno tradicijo v Sloveniji.
Pri tem je zanimivo, da so predstavniki turističnega društva in čipkarske zadruge že pred 54 leti zasnovali program, ki je osnova prireditve še danes, kot ugotavlja kustosinja Muzeja Železniki Katja Mohorič Bonča, dobra poznavalka zgodovine Čipkarskih dnevov. Že na prvi prireditvi, tedaj sicer enodnevni, so namreč pripravili čipkarsko razstavo, klekljarsko tekmovanje, sprevod, veselico in celo nogometno tekmo, podoben, a razširjen program pa Turistično društvo Železniki pripravlja še danes. Ni dvoma, da so že pred 54 leti postavili trdne temelje prireditvi, ki danes z bogatim večdnevnim programom v Selško dolino privablja na tisoče oblikovalcev od blizu in daleč, česar si najbrž njeni snovalci niso niti upali predstavljati. Prva leta so, denimo, klekljarsko tekmovanje prirejali zgolj za domačinke, letos pa so se na njem pomerile klekljarice že iz devetih slovenskih krajev.
Kljub velikemu zanimanju zanje so čipke glede na vložen trud in čas še vedno premalo cenjene. Vseeno se za prihodnost klekljanja v Železnikih ni treba bati. V to je prepričana tudi tamkajšnja starosta klekljaric Mici Koblar, ki največ zaslug za to pripisuje čipkarski šoli, ustanovljeni leta 1907, v kateri že vrsto let bogato klekljarsko znanje na mlade uspešno prenaša Irena Benedičič. Kleklje tako danes spretno vihti več kot sto železnikarskih deklic, vsako leto pa tudi do deset fantov. Kot poudarja njihova mentorica, s tem ne skrbijo le za ohranjanje tradicije svojih prednikov, ampak pridobivajo tudi natančnost, potrpežljivost, vztrajnost in finomotorične sposobnosti, kar jim bo zagotovo koristilo v kasnejšem življenju.