Nasilje za štirimi stenami
Grozljiva smrt dveletne deklice z Jesenic, ki jo je, sodeč po izsledkih policije, povzročilo hudo fizično nasilje, ki mu je bil ubogi otrok izpostavljen več mesecev, v nas vzbuja občutek zgroženosti, žalosti, tudi jeze. Nenehno se nam zastavlja vprašanje, kako je mogoče, da tako grobega in dlje trajajočega nasilja nad dveletnim otrokom ni nihče zaznal, kaj šele preprečil. Na to, kot se je v dneh po dekličini smrti razjasnilo, ni posumil ne oče, ki se je z dekličino materjo že pred časom razšel, ne sorodniki ali sosedje, prav tako ne jeseniški center za socialno delo, ki je družino obravnaval tudi zaradi razhoda staršev, in ne policija. Nihče.
Strokovnjaki poudarjajo, da mora družina otroku predstavljati najvarnejše zavetje. Verjetno ni daleč od resnice, da slovenska družba goji še posebej zlikan ideal prave družine, v kateri se imajo vsi ves čas radi in nima nobenih problemov. O tem smo se lahko ne nazadnje prepričali tudi med spremljanjem javne razprave pred referendumom o družinskem zakoniku. Toda realnost je žal pogosto drugačna, v njej se številne družine vsakodnevno spopadajo z različnimi problemi, od socialnih do vzgojnih. Mnoge se kljub vsemu trudijo, da navzven dajejo vtis idealne družine. O problemih v družini je namreč zaradi občutka lastne krivde, strahu pred obsojanjem in ocenjevanjem okolice, pa tudi strahu, da bi se ti z razkritjem še stopnjevali, marsikomu težko spregovoriti in poiskati ustrezno pomoč. Morda se v tem skriva vsaj kanček razloga, da je dolgotrajno trpinčenje deklice ostalo prikrito.
Otroci so najranljivejši del družbe, zato je do vsakršnega nasilja nad njimi treba pristopiti z ničelno toleranco in ga obsoditi. Pozivanje k javnemu linču osumljenih storilcev in spodbujanje rasne nestrpnosti, ki je po tragičnem dogodku preplavilo družbena omrežja, pa je nesmiselno in kontraproduktivno. Raje se kot posamezniki potrudimo postati še bolj senzibilni in pogumni, da bomo ob morebitnem sumu na nasilje v družini odločno ukrepali. Na državi pa je naloga, da poišče čim boljše sistemske rešitve za zgodnje odkrivanje in preprečevanje nasilja v družini in končno tudi uzakoni prepoved telesnega kaznovanja otrok. Ko so to leta 1979 storili na Švedskem, se je, tako je pokazala kasnejša raziskava, delež staršev, ki uporabljajo telesno kaznovanje, v dvajsetih letih zmanjšal z 51 na zgolj osem odstotkov. Telesno kaznovanje otrok je sicer naša država že prepovedala z družinskim zakonikom iz leta 2011, a smo ga odrasli volivci kasneje zavrnili. Nova priložnost bo novela zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki je že v pripravi.