Pogled od zunaj

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 25. junij 2016 / 09:16

Ob dnevu državnosti 2016 in 25-letnici države nas zanima, kako nas vidijo tisti, ki nas gledajo od zunaj. Slaba stran takih pogledov je, da so preveč uglajeni in premalo kritični. No, naj bo, prazniku in obletnici na čast!

Jeffrey Sachs nas ni pozabil

Sloviti Jeffrey Sachs, »čudežni deček ekonomije s Harvarda«, je bil svoj čas povabljen, da svetuje v naši privatizaciji. Kako nas vidi četrt stoletja pozneje? Vprašanje: »V vašem članku, ki ste ga objavili skupaj z Borisom Pleskovičem, ste Slovenijo omenjali kot vzor gospodarske tranzicije v Srednji in Vzhodni Evropi (uvedba nove konvertibilne valute, stabilizacija inflacije, majhna zadolženost in proračunski presežek v letu 1991).« – Sachsov odgovor: »Slovenija je imela veliko stvari, ki jih druge republike niso imele. Zavedala se je, da je del evropskega gospodarstva, celo pred koncem Jugoslavije. Imela je številna dobra podjetja in določeno trdnost, zaradi katerih je bila po mojem mnenju posebna že v okviru Jugoslavije. Bila je najbogatejša v državi, z verjetno najuspešnejšimi podjetji ter najtesnejšimi odnosi z Avstrijo, v splošnem bi rekel celo z Zahodno Evropo. Mislim, da je bilo vodenje zelo dobro. Ni bilo naključje, da je ravno Drnovšek našel mene in druge tujce in nas pripeljal v Jugoslavijo. To je bila pobuda, ki je izkazovala slovensko usmerjenost navzven že od samega začetka. Očitno Slovenija ni bila tako zelo prežeta s strahom, ki je prevladoval v Srbiji in na Hrvaškem glede identitete, zgodovinskih vprašanj in etničnosti, ni imela enakih obremenjujočih motečih dejavnikov. Slovenija nekako ni bila tako vpeta v hladno vojno, z rusko-zahodnimi povezavami in je imela zato več možnosti najti razumevajoče partnerje, zaradi bližine, kulture, povezav, zato se mi je zdelo, da je bila taka preobrazba za Slovenijo zelo naravna – OK, izmazali smo se iz ene godlje, hočemo nekaj boljšega, potrebnih bo nekaj hitrih ukrepov, odprli bomo naša podjetja. Menim, da to jasno nakazuje, da so kot vedno v takih primerih pomembni prav vsi vidiki – vodenje, geografski položaj, kulturna tradicija, zgodovinski spomin, stanje gospodarstva, usklajena usmerjenost družbe in po mojem mnenju je Slovenija logična zmagovalka med jugoslovanskimi republikami, kar je bilo očitno že od samega začetka. Recimo, kako hitro je bila uvedena nova valuta, kako gladko in kako lahko je bilo že na zadetku najti usposobljene ljudi za izvajanje vsega tega. V Srbiji je bilo kot del Miloševićeve kampanje, v letu 1989 vse usmerjeno v leto 1389. Moral sem poprijeti za zgodovinske knjige, da sem se naučil, kako pomembna je bila kosovska bitka izpred več sto let. V Sloveniji se s tem niso ubadali. Ni šlo za ponovno vzpostavljanje slave in časti izpred 600 let, ampak za hitro uveljavljanje nekaj zelo pragmatičnih korakov za pobeg iz te godlje.« (Vir: Slovenija in pika!, 2016, str. 421.)

Kaj nam želijo

V navedeni knjigi so več tujih in uglednih poznavalcev naših razmer vprašali, kaj želijo Sloveniji ob njeni 25-letnici. Odgovorili so, kot sledi. Ameriški politolog Francis Fukuyama (1952), avtor svoj čas razvpite knjige o »koncu zgodovine« (The End of History and the Last Man): »Sloveniji želim, da ponovno osvoji svoj začetni zagon, ostane vzor vključevanja v evropske integracije ter vzpostavi močne politične institucije, ki bodo imele čezmejni vpliv.« / Ekonomist Jaime Jaramillo-Vallejo (1950), finančni ekspert v Mednarodnem denarnem skladu (MDS oz. IMF): »Slovencem želim enako mero poguma, ki so ga imeli ob osamosvojitvi. Sloveniji želim učinkovit prehod v odprto in konkurenčno gospodarstvo, ki temelji na podjetjih v zasebni lasti. Na ta način lahko slovensko gospodarstvo postane eno izmed najbolj dinamičnih v Evropi.« / Ameriški ekonomist David Lipton (1953), prvi namestnik Christine Lagarde, direktorice MDS: »Slovenija je odlična država, s čudovitimi kraji in prijaznimi ljudmi. Želim vam gospodarstvo, ki bo povprečnim državljanom omogočalo izpolnjevanje njihovih ciljev in želja. Da boste imeli politični in kulturno-družbeni sistem, ki bo k temu pripomogel, namesto da bi vas oviral.« Res lepe, a zelo nedorečene želje, bolj primerne za praznik kot za delovni dan.

Sovraštvo ubilo Jo Cox

Britanska poslanka Jo Cox se je zavzemala za to, da njena država ostane v EU. Ubil jo je desničarski skrajnež, ki je bil proti. Njen mož Brendan Cox je po ženini smrti izjavil: »Jo je verjela v boljši svet in zanj se je bojevala vsak dan svojega življenja z energijo in strastjo do življenja, ki bi večino ljudi izčrpali … Zdaj bi si želela predvsem dve stvari – prvič, da sta najini ljubi hčerkici zasuti z ljubeznijo, in drugič, da se vsi povežemo v boju proti sovraštvu, ki jo je ubilo. Sovraštvo nima veroizpovedi, rase ali religije, samo strupeno je.« Borimo se tedaj proti temu strupu!