Spoštljivi in sočutni do trpečih

Več kot štiri tisoč bolnikov in invalidov ter njihovih spremljevalcev se je udeležilo sobotnega romanja na Brezje.

Brezje – Katoliška Cerkev v Sloveniji na različne načine skrbi za bolnike, invalide in za pomoči potrebne. Ena od oblik je tradicionalno romanje na Brezje tretjo soboto v juniju, ki ga organizira revija Ognjišče in je preraslo v slovenski dan invalidov in bolnikov. Sobotno romanje je bilo že 48., udeležilo pa se ga je več kot 4000 bolnikov, invalidov in njihovih spremljevalcev. Romanje je vsako leto tudi manifestacija prostovoljstva in pomoči sočloveku, saj pri organizaciji pomaga več kot sto ljudi, za kar smo jim hvaležni, je v soboto na Brezjah povedal Božo Rustja, urednik revije Ognjišče. Na Brezje pride vsako leto na to soboto veliko duhovnikov, ki pomagajo pri organizaciji, spovedi in pri podeljevanju drugih zakramentov.

Po pozdravnem nagovoru »domačina«, brezjanskega frančiškanskega patra Tadeja Ingliča je romarsko mašo daroval mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl. Spomnil je, da poteka letošnje romanje v svetem letu usmiljenja, ob 20. obletnici obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji in ob 25. obletnici samostojnosti Slovenije. »Skrivnost trpljenja ima več obrazov. Eni trpite, ker vas je v življenju zapustil kdo, ki vam je bil blizu in dragocen. Drugi trpite, ker ste onemogli in doživljate, kako pojemajo vaše moči, spet drugi pa se srečujete s težko boleznijo ali s stalno invalidnostjo. Trpljenje je skrivnost, ki je nikoli ne bomo v polnosti doumeli,« je povedal. Ponovil je besede papeža Frančiška, naj se ne bojimo približati bolnim in trpečim. Čer se ne menimo za trpljenje človeka, nam tudi za Boga ni mar. Do trpečih moramo imeti spoštljiv in sočuten odnos. Ne smemo pa ostati le pri tem. Moramo se vživeti v svet bolnih in jih poskušamo kar najbolj razumeti, da jim postanemo blizu, da jih lahko spremljamo in jim služimo na njihovi poti.

Nadškof msgr. Cvikl je v pridigi izrazil ponos in hvaležnost, da smo pred 25 leti zmogli toliko edinosti, da smo s skupno vizijo prišli do samostojne države. Tega nam danes manjka. »Dokler bomo v ospredje postavljali zgolj posameznika in njegove koristi, zapostavljali pa skrb za svoje skupno dobro, tako dolgo bomo nezadovoljni s svojo državo. Vera in evangelijske vrednote človeku kot posamezniku in tudi naši skupnosti nič ne jemljejo, prispevajo pa svoj delež k temu, da je lahko naše življenje bolj smiselno in bolj odprto za druge. Vzajemnost in sloga morata biti vedno obojestranski vrednoti. Težave in skrbi niso samo na eni strani,« je povedal nadškof.