Občutili propade podjetij, birokratske ovire ...

Družinsko podjetje Cirles iz Tupalič je po odpravi obvezne prodaje lesa gozdnim gospodarstvom med prvimi na Gorenjskem 1991. leta vstopilo na trg proste trgovine z lesom. Letos praznuje 25. obletnico obstoja. »V tem času smo občutili propade številnih žag in lesarskih podjetij, finančno krizo, veliko plačilno nedisciplino, državne birokratske ovire, vse hujšo konkurenco na trgu ...« pravi Ciril Zupin, direktor in lastnik podjetja.

Tuapliče – Ciril Zupin iz Tupalič se je po končani osnovni šoli v Preddvoru izšolal za mizarskega tehnika in se zaposlil pri Mizarstvu Ovsenik, a po približno petih letih je iz lesne predelave »prestopil« v gozdarstvo, v Gozdno gospodarstvo (GG) Kranj, kjer je deset let kot lesni manipulant odkupoval les. Morda bi v GG-ju delal še danes, če nova gozdarska zakonodaja ne bi povzročila velikih sprememb v gozdarstvu?! S tem, ko je odpravila obvezno prodajo lesa gozdnim gospodarstvom in sprostila trg z lesom, se je zmanjšal obseg dela tudi GG-ju. Ciril je v takšnih okoliščinah pustil službo v GG-ju, šel na tečaj podjetništva, leta 1991 ustanovil podjetje Cirles in se kot odkupovalec lesa podal v konkurenčni boj na trg z lesom. Začetek je bil težak, za prevoze lesa je najemal druge. »To je bil čas, ko je bilo veliko plačilne nediscipline. Kot podjetnik sem prvi les prodal v KLI Logatec, v podjetje, ki ga danes ni več, kot tudi ni več vrste drugih podjetij, s katerimi sem posloval: Zlit Tržič, Liko Vrhnika, Meblo Nova Gorica, Glin Nazarje, Gradis Lio Škofja Loka ...« našteva in se spominja, kako je v prvih mesecih samostojne podjetniške poti prodal precej lesa podjetju Bor Laško, ki pa je šlo kmalu v stečaj in se je za polovico zneska, ki mu ga je dolgovalo, lahko le obrisal pod nosom.

Preveč ovir na poti do poslovne cone

»Pri podjetjih, ki so preživela in še odkupujejo les, je zdaj plačilna disciplina boljša, kot je bila nekdaj, a težave so drugačne: država je premalo naklonjena podjetništvu in ga duši z različnimi birokratskimi ovirami,« pove in doda, da si že dvajset let zaman prizadeva na zemljišču v Tupaličah urediti poslovno cono za obrtnike in podjetnike, kjer bi uredil tudi prostore za lastno dejavnost in deponijo lesa. Ker s cono ni uspel, je kmetijsko-gozdarski objekt zgradil na domačem dvorišču, na precej utesnjeni lokaciji sredi vasi. »Razmišljal sem o tem, da bi se v poslovni coni ukvarjali tudi s predelavo lesa. Zdaj sem pred upokojitvijo, zame je to zamujeno, morda je to priložnost za mlade, a časi so težki.«

Se obeta enaka kriza kot v gradbeništvu?

»Konkurenca na trgu je velika. Odkar je gozdove prizadel žled, s tem pa so nastale tudi velike potrebe po delu v gozdovih, je na našem območju še enkrat več izvajalcev gozdnih del. Marsikateri kmet je tudi s pomočjo državnega in evropskega denarja kupil traktor in drugo gozdarsko mehanizacijo in začel delati tudi za druge. Lani je bilo dela celo preveč, tudi letos ga bo dovolj, a malo nas je le strah, kako bo potlej, ko bo od žledoloma poškodovano in od lubadarja napadeno gozdno drevje posekano in pospravljeno,« pravi Ciril, ki se ob tem sprašuje: »Ali bo v gozdarstvu podobna kriza, kot je v gradbeništvu? Dela bo zanesljivo manj, tudi cene gozdarskih storitev bodo upadle. Začetek zniževanja cen se je že začel.«

Veliko mladih bi lahko zaposlili

Podjetje Cirles se je kljub velikim spremembam v gozdarstvu in propadu dobršnega dela lesne industrije obdržalo in letos praznuje 25. obletnico obstoja in delovanja. Prvi lastni kamion za prevoz lesa so kupili pred dvajsetimi leti, zdaj imajo dva, poleg teh še tri traktorje, sodobno žičnico za spravilo lesa, bager za gradnjo gozdnih cest in vlak ... Pred osemnajstimi leti so začeli tudi s posekom in spravilom lesa. Zaposlujejo šest ljudi, med njimi je tudi sin Klemen, ki končuje gozdarsko fakulteto in bo nadaljeval delo v družinskem podjetju. Večinoma delajo na Gorenjskem, v zadnjih letih se pri poslih povezujejo tudi z večjimi gozdarskimi podjetji. Les prodajajo domačim lesnopredelovalnim obratom, a vozijo ga tudi v Avstrijo, sicer bi bile odkupne cene lesa v Sloveniji še nižje in lesne zaloge večje. Prek meje, v Avstriji, občasno tudi sekajo in pospravljajo les, vendar ugotavljajo, da bi lažje poslovali, če bi tam odprli podjetje. »Škoda je, ker smo zapravili dobršen del domače lesne industrije in da smo zavrnili tudi tujega investitorja, ki bi bil pripravljen vlagati pri nas. V teh dveh dejavnosti bi lahko zaposlili veliko mladih z znanjem gozdarstva in lesarstva,« pravi Ciril, ki od države tudi pričakuje, da bo z različnimi ukrepi spodbujala porabo domačega lesa.