Bili so le številke brez imen

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Tržič / torek, 14. junij 2016 / 09:56

Slavnostni govornik na spominski slovesnosti v počastitev enainsedemdesete obletnice osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj je bil Boris Pahor, ki je poudaril, da so delovna taborišča, kot je bilo tudi ljubeljsko, v sodobni Evropi prezrta. Treba je ohranjati spomin na trpljenje vseh preganjanih v času druge svetovne vojne in vanj vključevati tudi mlajše generacije, pa je bilo skupno sporočilo vseh govornikov.

Podljubelj – »Vsako leto se udeležim spominske slovesnosti – zato da ne pozabimo te težke izkušnje druge svetovne vojne in ker je bilo Taborišče Ljubelj ena od podružnic koncentracijskega taborišča Mauthausen, kjer je bil ubit moj oče,« je na sobotni spominski slovesnosti ob 71. letnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj povedal eden od številnih udeležencev, Srečo Kržan. Taborišče Ljubelj je bilo ena od 49 podružnic Mauthausna, kar triindvajset mesecev je bilo to delovno taborišče, v katerem je približno dva tisoč internirancev 13 evropskih narodnosti, med katerimi je bilo več kot polovica Francozov, v nečloveških razmerah gradilo 1542 metrov dolg predor skozi Ljubelj, skozi katerega je prvi avto zapeljal decembra leta 1944. Taborišče so osvobodili 7. maja leta 1945.

Slavnostni govornik je bil Boris Pahor, pisatelj, nekdanji taboriščnik, med drugim tudi prejemnik francoskega reda legije časti. Ljubeljsko taborišče je bilo delovno taborišče in o teh piše Boris Pahor v svoji knjigi Rdeči trikotniki. Tudi tokrat je v besedi obudil spomin na trpljenje v delovnih taboriščih, v taboriščih smrti, kot je dejal, ki so v sodobni Evropi ob boku Dachaua, Auschwitza in drugih pogosto prezrta. Ko je imel taboriščnik na delovno uniformo prišit rdeč trikotnik s številko namesto imena, zato da je človek nehal biti tisto, kar je bil. Postal je samo še številka. Ko se je umiralo od lakote, bolezni zaradi lakote. Boris Pahor je bil kratek čas tudi taboriščnik v francoskem Sainte-Marie-aux-Mines, kjer je delovalo delovno taborišče Natzweiler-Struthof, v katerem so bili zaprti Slovenci, Belgijci, Rusi, drugi Slovani in Italijani, ki so ravno tako delali v nečloveških pogojih v tamkajšnjem predoru, ki ga je okupator spremenil v tovarno orožja. Tudi iz skupne zgodovine trpljenja in solidarnosti, kot je na sobotni spominski slovesnosti poudaril župan Sainte-Marie-aux-Minesa Claude Abel se je med Tržičem in mestom Sainte-Marie-aux-Mines pred petdesetimi leti rodila zgodba o pobratenih prijateljskih mestih.

Ljubeljski predor danes povezuje, prav tako predor v Sainte-Marie-aux-Minesu. Vendar, kot je opozorila Vesna Dobre iz koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB za vrednote NOB Slovenije, se zdi, da se prav danes namerava ta Evropa zopet skrčiti vase, se zagraditi z različnimi fizičnimi, kulturnimi, političnimi, ekonomskimi zidovi pred vsemi drugačnimi, zlasti pred bolj nesrečnimi in brez upanja, a bi tako zavarovala svoj navidezni otok blagostanja in miru. »Poskušajmo vsak dan narediti nekaj za ohranitev miru in svobode,« je še poudarila. »Nikdar in nikoli več naj se ne ponovi. Edina garancija za to smo mi sami,« je sklenil župan Občine Tržič Borut Sajovic. Spominske slovesnosti so se udeležili predsednik vlade Miro Cerar, prvi slovenski predsednik Milan Kučan, drugi vidni predstavniki iz politične in družbene sfere, delegacija francoskih prijateljev iz Sainte-Marie-aux-Mines, prvič tudi poslanci francoskega parlamenta in francoski veleposlanik v Sloveniji Pierre-François Mourier.