Glasov izlet

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 31. maj 2016 / 11:13

Prvič sem spoznala Glasove izletnike. Z dijaki smo jim pripravili izlet. Na tokratnem »dnevu mladosti«, bil je 25. maj, sta se prepletali mladost in modrost. Dijaki pridejo zjutraj v kabinet vsi preplašeni, češ strah me je, kaj če se bom kje zmotil in ne bom znal povedati, kar naj bi pač povedal. Seveda sem jih mirila in vzpodbujala, v resnici pa se mi je dobro zdelo, imajo odgovornost. Udeleženci so se zbrali in dijaki so začeli. Ko so razlagali o rožah in grmovnicah v medonosnem parku, so starejši prikimavali in spraševali. Ko so prišli do ribnika in rastlinske čistilne naprave, so se čudili. Ko so prišli do trgovine, so bili navdušeni, prav tako v rastlinjakih. V akvaponiki so zgroženi onemeli in pripomnili, da zelenjave, pridelane na vodi, obogateni z ribjimi izločki, ne bi jedli. Občudovali so hotele za koristne organizme in šeštevali goste, ki so izletali iz njih. Vstopili so v hlev in h konjem in z nostalgijo gledali dijake, ki so kosili s koso. V sadovnjaku so čebelarji imeli delo s čebelami, obiskovalci pa so lahko gledali naše največje »ladys« kokoške, ki nesejo prvovrstna ekološka jajca. Ko so videli njihovo okolje, je cena sprejemljiva in filozofija osvojena. Pred opoldanskim soncem se skrijemo v šolo, kjer so prav tako navdušeni nad novo pridobitvijo, zeleno steno. Študentka jim je pokazala, kako izdela pomladni šopek. »Lačen si ful drugačen« in ko se naješ in ti ob tem mladina igra in poje, je svet lepši. Potem pa smo šli iskat rokovnjače. Najprej smo se v Strahinju ustavili pred freskami, potem smo se v cerkvi ohladili in se spominjali Miklavža, kajti tamkajšnji patron je sv. Nikolaj. Potem pa v gozd. Udin boršt je največji sklenjen kompleks gozda v Ljubljanski kotlini. Njegova posebnost je konglomerat in kraški pojavi. Nikjer drugje v Sloveniji ne srečamo v konglomeratu povsem enakih kraških pojavov, kot so na primer na Dolenjskem ali na Krasu. Tako smo spoznali slepo dolino in vrtačo, tudi jam je veliko. Gozd smo zapustili v Spodnjih Dupljah, kjer imamo čudovito Vogvarjevo hišo. In rokovnjač se nam je prestavil s svojim posebnim jezikom, ki je bil in je še danes njihov zaščitni znak. Da so rokovnjači jemali bogatim ter dajali in pomagali revnim, spominjajo nas tudi na njihovo dobroto, ne le na grozo in grožnje. Nihče si ni mislil, da v mali vasi Duplje obstaja graščina in imeniten grajski vrt. Obiskovalci, ki so vsi po malem tudi vrtnarji, so tako še bolj občudovali negovan grajski vrt, ki potrebuje veliko časa in spretnih rok. Le še čez Nacovko smo se sprehodili in izlet smo zaključili. Dijaki so bili zadovoljni, ker je obiskovalce vse zanimalo, starejši srečni, ko spoznavajo bisere doma. Pogosto hodimo v tujino in daleč od doma, morda prav zato, da se potem lahko čudimo lepotam na domačem pragu.