Nevihte v planinah niso prijetne

Besedilo: Franci Valant
Kategorija: Zanimivosti / torek, 31. maj 2016 / 11:23

Planšarska koča (11)

Rezkega zvoka strel, ki spremljajo nevihte v gorah, se še danes spominjam in ga podzavestno slišim. Zatočišče v nevihti sta bila vedno le psa. A zgrajena sta bila pod visokimi smrekami, ki so bile potencialna nevarnost, da vanje udari strela. Strah ni bilo samo mene, tudi druge prisotne je skrbelo. Po daljši plohi nam je tudi v psu voda pritekla pod zadnjico.

Spomnim se, da smo nekega dne zaradi dežja in strahu pred udarom strele šli prenočevat v uro oddaljeno gozdarsko kočo v smeri Dražgoš, da bi si tam oblačila presušili in počivali na suhem in pod streho. Koča oziroma brunarica je imela na sredini prostora sezidano odprto ognjišče, kjer se je kurilo za toploto, kuhanje hrane in sušenje oblačil. O kakem dimniku v koči ni bilo sledu, dim se je prosto dvigal in valil po prostoru v slemenski del strehe in tam izhajal na prosto. Koča pa je bila od dima znotraj kot »polakirana«. Žal se ne spomnim, katera koča je bila to. Okrog ognjišča so bili razvrščeni pogradi, ležišča, kjer smo spali. Ob ležanju in sedenju okoli ognjišča je bila temperatura znosna. Više nad glavami so bile nameščene police iz leskovih palic. Služile so za odlaganje predmetov, ki naj bi se posušili. Tisto noč sem zaradi neprevidnosti ostal brez čevljev. Nove premočene čevlje iz rdečega kravjega usnja sem dal sušit na zgornjo polico tik pod streho. Tam je bila vročina najvišja – previsoka za usnje, napravila je svoje. Zjutraj se je usnje kar lomilo in od čevlja je ostal skoraj samo podplat. Seveda ni šlo brez joka, zato so me možakarji tolažili na različne načine. Dobil sem celo čokolado iz UNRA-paketa. Čevljev mi je bilo žal predvsem zaradi tega, ker mi jih je oče kupil pri »ledrarju« (Resman) v Podmestu prav za ta namen, da bom v njih hodil na Radovljiško planino in po njej. Ne nazadnje so bili to moji prvi »gojzarji«, ki sem jih v življenju dobil. Tisto soboto sem s planine v Predtrg prijahal na hrbtu naše kobile Šimle, čevlji oziroma podplati za tako dolgo hojo niso bili primerni in sposobni.

Dogodkov, povezanih z gradnjo planšarske koče, je bilo še več. Nekateri so mi izpuhteli iz spomina, nekaterih pa se še živo spomnim. Tako mi je v spominu ostal dogodek lovske pojedine. Kokov Stanko, ki je bil med vojno partizan, je imel s seboj pravo vojaško pištolo. Med enim od opoldanskih počitkov, ko smo malicali, je počil strel. Vsi smo začudeno gledali, kaj naj bi to pomenilo. Nobenega lovca ali vojaka nismo videli. No, čez deset minut nam je bilo vsem jasno, kaj je počilo. Stanko je prinesel ustreljeno srno. Dva dni smo se mastili s pečenim srninim mesom in v soboto ga je še nekaj odnesel v dolino. Kokov Stanko je imel srečo, da ni bilo v tistem času v okolju nobenega lovca – ta bi ukrepal, saj je Kok napravil prekršek, ker je krivolovil oziroma »raubšical«, kot so po domače dejali. Lastnik lovišč na Jelovici knez Windischgratz, ki je imel pred vojno in med njo lovišča v najemu, pa o prekršku tudi ni bil obveščen. Prav v letu 1946 so se začele izvajati večje spremembe v gozdarstvu. Nastala je nova Gozdna uprava Radovljica.*

* Kronika GG Bled, str. 10–12