Kaj je socialistična alternativa za 21. stoletje?

Besedilo: Luka Mesec, poslanec ZL
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. maj 2016 / 12:17

Ideja socializma je po padcu berlinskega zidu skoraj za četrt stoletja izginila iz javnih razprav. A težave, v katere je zašel kapitalizem, so vprašanje alternative obstoječi ureditvi spet postavile v središče. Skoraj povsod po Evropi so stranke nove levice že prebile parlamentarne pragove. Od Grčije (Siriza) do Nemčije (Die Linke), od Španije (Podemos) do Nizozemske (Socialistische Partij), od Švedske (Vänsterpartiet) do Slovenije (Združena levica).

Do povsem nepričakovanega preboja nove levice je prišlo tudi v anglosaškem svetu. V Veliki Britaniji je demokratični socialist Jeremy Corbyn laburistično stranko vrnil k svojim delavskim koreninam, v ZDA pa je ob Donaldu Trumpu največje presenečenje predsedniških volitev socialist Bernie Sanders, ki v bitki v demokratski stranki le še za las zaostaja za Hillary Clinton.

Nova levica je že dokazala, da se lahko vključi v sodobno politično življenje, a razprava o dolgoročni alternativi kapitalizmu ostaja odprta. Levica je pred svojim večnim vprašanjem: kaj je alternativa kapitalizmu?

V družbi sicer obstaja precej splošno strinjanje, da je kapitalizem (sistem, ki temelji na lovu na dobiček in izkoriščanju tistih, ki nimajo produkcijskih sredstev) problematičen, vendar pa ni odgovora, s čim ga nadomestiti. Vsi namreč vemo, da lov na dobiček pomeni eksponentno gospodarsko rast, ki je na planetu z omejenimi možnostmi nevzdržna, a vprašanje je, kako zastaviti alternativo.

Problem je v tem, da ni mogoče odpraviti lova na dobiček, ne da bi posegli v dve drugi prvini kapitalizma: konkurenco in zasebno lastnino produkcijskih sredstev. Ti namreč porajata lov na dobiček. Dokler bodo v gospodarstvu prevladovala zasebna podjetja, ki tekmujejo eno z drugim, toliko časa bo svet gnal lov na dobiček. Namreč: če želi podjetje na trgu preživeti, si mora prizadevati za pridobivanje konkurenčnih prednosti; da bi pridobilo konkurenčne prednosti, pa potrebuje sredstva za investicije, torej dobiček. Krog je sklenjen.

Zato je vprašanje alternative sistemu, ki ga poganja lov na dobiček, vprašanje alternative sistemoma konkurence in zasebne lastnine produkcijskih sredstev, kjer pa odgovori še zdaleč niso preprosti. V zgodovini je bilo preizkušeno že marsikaj: od sovjetskega centralno-planskega sistema, jugoslovanskega samoupravnega socializma do zahodnih mešanih gospodarstev.

Ti sistemi so bili politično odpravljeni, živimo pa v nekakšni restavraciji liberalizma 19. stoletja. Mi, nova levica, zato iščemo socialistično alternativo za 21. stoletje, kjer imamo glede na pretekle poskuse prednost v tem, da se lahko učimo iz zgodovinskih izkušenj.

A jasno izdelane alternative še ni. Imamo očrte smeri, ki jih tudi skušamo uveljavljati. Namesto zasebne lastnine oblikujemo predloge v smeri ekonomske demokracije (delavsko so- in samoupravljanje, zadružništvo, delitev dobička med zaposlene itn.); namesto konkurence predlagamo koordinacijo gospodarstva, utemeljeno na javnem lastništvu bank, velikih podjetij in infrastrukture itn.

Nič od tega še ne bo odpravilo kapitalizma, so pa to premiki v smer, ki jo želimo. Alternativa kapitalizmu je lahko le mednarodna. Strategija nove levice je radikalni reformizem, cilj je z reformami odpravljati kapitalizem oziroma ga preobražati v demokratični in ekološki socializem. Na dolgi rok. Kako priti do tega, pa ostaja odprto vprašanje, na katerega bodo, verjamem, odgovorile številne prihodnje razprave.