Jugonostalgija

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 28. maj 2016 / 12:36

Kmalu bo četrt stoletja, kar smo se ločili od nekdanje skupne države Jugoslavije. Nekateri državljani očitajo drugim, da te ločitve v svojih glavah niso opravili dovolj radikalno in da trpijo od jugonostalgije …

Jugoslovanska kulturna dediščina

Najprej se vprašajmo, kaj ta pojav sploh je. »Jugonostalgíja je otožen spomin na državo večine južnih Slovanov, Jugoslavijo, ali izražanje povezanosti z nekdanjo skupnostjo ne glede na dejanske izkušnje, na primer pri osebah, ki nekdanje države ne poznajo iz lastnih izkušenj. Jugonostalgija je glede na kontekst negativen, nevtralen ali pozitiven označevalec. V sobesedju razmerja do novih domovin, držav, nastalih z razpadom Jugoslavije, je jugonostalgija tuja prvina, ki moti novo identifikacijo. Z nevtralne ali pozitivne strani pa jugonostalgija pomeni podaljšanje zgodovinskega spomina v obdobje zlasti po drugi svetovni vojni in mladosti neke generacije, s poudarkom na pozitivnih spominih. Pri mladih se ohranja povezanost z drugimi območji nekdanje Jugoslavije predvsem z glasbo in zabavo.« Tako Wikipedija. Politologinja Milica Popović pa vso reč razloži še drugače, bolj raziskovalno. Na pariški univerzi je magistrirala na temo »Jugonostalgija – Jugoslavija skozi oči zadnjih pionirjev«, zdaj ta fenomen raziskuje v svojem doktorskem študiju na FDV v Ljubljani. Najprej razloži, da ne gre za enoten pojav. »Zanimivo je, kar je treba poudariti, da se jugonostalgija pojavlja v vseh nekdanjih republikah, vendar v različnih oblikah. V Srbiji, na primer, naj bi v 90. letih Milošević s svojo nacionalistično politiko želel ohraniti Jugoslavijo. Dojemanje je nekako drugačno. V Beogradu je še vedno Muzej jugoslovanske zgodovine, vendar je vprašanje, kako je Jugoslavija v njem prikazana. Po drugi strani Slovenija velja za državo, v kateri je jugonostalgija najizrazitejša. Vprašanje je, ali to drži.« Kako je torej z jugonostalgijo v Sloveniji. »Razlika je posledica tega, da se jugonostalgija v Sloveniji pojavlja iz drugačnih razlogov. Slovenija je prva izstopila iz Jugoslavije in je bila morda tudi najmanj prizadeta. Zato so ljudje bolj pripravljeni govoriti o nekdanji državi. V Bosni in Hercegovini je to vprašanje bolj zapleteno. S pojavom nostalgije se je namreč srečala po dolgi vojni. Zato so temeljna vprašanja v različnih državah različna. V Bosni in Hercegovini je danes predvsem zahteva po bolj funkcionalni državi tista, ki pri prebivalcih obuja spomine na obdobje Jugoslavije. V Sloveniji gre morda bolj za vprašanje prepoznavnosti v svetu. Vemo, da je danes s tem drugače. Tujcem je laže reči, da ste (bili) iz Jugoslavije kot iz Slovenije, ki jo nekateri zamenjujejo s Slovaško. Pogledi in pristopi so različni, bistvo pa ostaja enako. Ljudje želijo, da se o Jugoslaviji govori.« Razlikujejo se tudi pogledi političnih elit današnjih postjugoslovanskih držav na te reči. »Če pogledate današnje politične elite iz nekdanjih republik, vidite, da so to elite iz obdobja razpada Jugoslavije. Čutile so potrebo, da svojo politiko upravičijo s popolnim zavračanjem vseh, tudi pozitivnih lastnosti države. Boris Buden to imenuje postkomunistični diskurz. V taki politiki spominjanja nostalgija postane subverzivna. Ljudje pa se spominjajo tudi lepših časov. Razlogi za to so različni in tudi spomini so različni.« (Vir: MMC RTV SLO) – In kaj bi lahko bilo v teh nostalgičnih spominih dobrega in še vedno užitnega? Bogastvo jugoslovanske kulinarike prav gotovo. Še vedno je lepo slišati nekatere glasbene komade. In pogledati kak izvrstni film tipa »Ko to tamo peva« … Skratka: jugonostalgija sama po sebi še ne pomeni težnje po »obujanju« nekdanje države. Gre bolj za kulturno dediščino iz jugoslovanskih časov, ta pa je še vedno živa in ohranjanja vredna.

V Cannesu zmagal Ken Loach

V Cannesu je svojo drugo zlato palmo prejel 80-letni britanski režiser Ken Loach, tokrat za film Jaz, Daniel Blake. Ob prejemu nagrade je izjavil: »Živimo v svetu, ki se je v tem trenutku znašel na nevarni točki. Smo v primežu nevarnih varčevalnih projektov, ki jih poganjajo ideje neoliberalizma in so nas pripeljale blizu katastrofi …« In dodal: »Drugačen svet je možen in tudi potreben.«

Na Dunaju pa Alexander Van der Bellen

Drugi krog volitev za predsednika Republike Avstrije je bil nadvse dramatičen in ko so v nedeljo zvečer prešteli glasove, ni bilo jasno, kdo je zmagal. Odločili so v ponedeljek prešteti glasovi, oddani po pošti. Zmagal je kandidat Zelenih Alexander Van der Bellen, dobil je 50,3 odstotka glasov in premagal svobodnjaka Norberta Hoferja, presenetljivega zmagovalca prvega kroga. Zgovorno je dejstvo, da je 72-letni predsednik dobil večino v devetih od desetih največjih avstrijskih mest, 45-letni Hofer pa je zmagal na podeželju, v neurbanem okolju.