Njene ilustracije so njeno mnenje

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 09:27

»Lahko bi rekla, da je moje področje risanje družbenih vsebin. Politika in socialne teme so mi preprosto blizu,« je povedala vizualna umetnica Samira Kentrić.

Kranj – Na zadnjem stripovskem večeru v letošnji sezoni je voditelj Zoran Smiljanić v goste povabil vizualno umetnico Samiro Kentrić, ki je v februarju v okviru Festivala Fabula izdala odmeven avtorski projekt, grafično zgodbo z naslovom Pismo Adni, v kateri v besedi in risbi pripoveduje o nemogočih razmerah, iz katerih se begunci z Bližnjega vzhoda prebijajo v države EU. Lani je izšel njen avtobiografski grafični roman Balkanalije, v katerem pripoveduje zgodbo o dozorevanju znotraj migrantske delavske družine, ko je skupna socialistična domovina krvavo razpadla v globalno tranzicijsko paradigmo privatiziranja in rangiranja vsakogar in vsega. Kentrićevo je po ljubljanski srednji oblikovni šoli risanje pripeljalo na študij vizualnih komunikacij, ki mu je sledil še magistrski študij filozofije. Je ena redkih naših ilustratorjev, ki v svoje delo z izjemno lucidnostjo zajemajo aktualno družbeno in politično dogajanje.

Njene ilustracije se je prijel naziv mnenjska ilustracija. »Strinjam se s to oznako. Sama vedno ilustriram neko idejo, ki mi jo da aktualno družbeno stanje, in tisto, kar narišem, je vedno moje mnenje o tem. Lahko bi rekla, da je moje področje risanje družbenih vsebin, politika in socialne teme so mi preprosto blizu.« Kadar so roki kratki in želi hitro sporočiti določeno temo, takrat riše z računalnikom, njena intimna zgodba v Balkanalijah pa je nastajala več let in je narisana ročno. V nadaljevanju je ob predvajanju posameznih delov iz obeh njenih knjig govorila o svojih razmišljanjih, ki so jo vodila pri delu, v katerem lahko razberemo tako njeno intimno zgodbo kot splošen filozofski pogled na posamezne situacije, ki nas obkrožajo. Prav v osebni izpovednosti in iskrenosti v svoji poetiki je podobna Fridi Kahlo, ugotavlja Smiljanić. Govorila je tudi o svojem odnosu do Bosne, od koder so prišli njeni starši, in občutenju vojne na tem področju. »Osebno razgaljanje in brezkompromisnost v predstavljanju zgodb me ne obremenjuje, saj imam konkretne tovrstne izkušnje v delovanju Dua Eclipse, ko sva s prijateljico pripravljali 'body art' performanse in instalacije.«

Sicer veliko dela tudi po naročilu za različne medije in založbe, vedno znova pa razmišlja tudi o lastnih projektih. Zgodba o begunki Adni se bo nedvomno še nadaljevala.