Nogometno vrtičkarstvo

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Gorenjska / torek, 24. maj 2016 / 10:16

Priznam, da nisem nogometna strokovnjakinja. Nisem niti funkcionarka niti strastna navijačica. Imam pa že od malega rada šport. Bila sem športnica, poznam veliko športnikov, spremljam delo klubov in športnih zvez.

Tako seveda ni čudno, da veliko pogovorov nanese na šport. Nekateri so zelo strokovni, drugi bolj navijaški, le malo pa imam prijateljev in znancev, ki jih šport ne zanima. In ker se končuje nogometna sezona, je bilo zadnje dni največ razprav namenjenih nogometu.

Če se spomnim še desetletja nazaj, Gorenjci o nogometu nismo veliko govorili. To nekako ni bil naš šport, saj živimo v Alpah, kjer so glavni smučarji, hokejisti, bolj popularna sta bila košarka in rokomet. Seveda smo igrali tudi nogomet, a to je bila bolj rekreacija, kar gorenjske in nižje slovenske lige tudi so.

Z nastankom samostojne države in uspehi slovenske nogometne reprezentance so tudi želje po uspehih gorenjskih nogometnih klubov začele naraščati. Mladi so dobili vzornike v gorenjskih reprezentantih. Ti so vedno pogosteje dobivali vabila selektorjev, vedno več jih je igralo v tujini in v najmočnejšem gorenjskem nogometnem kolektivu, kranjskem Triglavu, so začeli razmišljati in nato tudi delovati v smeri povezovanja gorenjskih klubov. Nogometna gorenjska akademija naj bi združila vse najbolj nadarjene in ambiciozne mladeniče, ki naj bi prek kranjskega prvoligaša uspeli najprej v domači prestolnici, nato morda v najuspešnejših in najbogatejših slovenskih klubih, najboljši med njimi pa tudi v tujini.

Ideja je bila dobra, zelo mogoča oziroma izvedljiva. Tako se te dni, ko so nogometne teme, če že ne vroče, pa vsaj malce tople tudi na Gorenjskem, postavlja vprašanje, kje in kdaj je izgubila svojo ambicioznost. Postavlja se vprašanje, ali res ni bilo moč zbrati zadosti denarja ali so bili z njo povezani napačni nogometni funkcionarji ali je vzrokov še več.

Spet se sprašujemo, ali si gorenjska prestolnica resnično ne želi in ne potrebuje čvrstega nogometnega prvoligaša. Sprašujemo se, ali je res bolje, da smo zadovoljni, da klubi igrajo v drugi in tretji ligi in vsak neguje svoj vrtiček oziroma zelenico ter si podajajo igralce, namesto da bi stopili skupaj in zbrali močno kranjsko ali – še bolje – gorenjsko člansko ekipo.

Odgovor zagotovo ni enostaven, skoraj vsak ima svoje mnenje. Od tega, kako pomembno je, da mladi v vsakem kraju dobijo priložnost za razvoj in rezultate, do tega, da sponzorji držijo le z uspešnimi. In prav zato bi se morali posamezni vrtički začeli združevati v njivo. Tudi če bo velika žetev šele čez nekaj sezon.