
Škoda, ker ga ni več, sreča, da je bil
Prijatelji in sodelavci so ob obletnici njegovega rojstva obudili spomin na Rudija Šeliga (1935–2004), njegov sin Aleš pa je predstavil novoustanovljeno Fundacijo Rudija Šeliga, ki bo delovala na področju kulture in umetnosti.
Prejšnjo soboto, 14. maja, ko bi pisatelj, dramatik in politik Rudi Šeligo praznoval 81. rojstni dan, so v ljubljanski knjigarni Konzorcij pripravili spominski dogodek, na katerem so spomin nanj obudili njegovi literarni sopotniki, sodelavci in prijatelji, Niko Grafenauer, Dušan Jovanovič in Milena Zupančič, po njem poimenovano fundacijo pa je predstavil njegov sin Aleš Šeligo. Kot je uvodoma dejal voditelj pogovora Mitja Čander iz založbe Beletrina, je bil Šeligo karizmatičen človek, močan v komunikaciji in z izjemnim smislom za humor. Kot vizionar in mislec je zaznamoval slovenski literarni in gledališki prostor ter celotno družbo. »Čeprav se je zaklinjal resničnosti, v kateri živimo, je v svoji literaturi vedno hotel pokukati čez,« je dejal Čander in hkrati dodal, da je prav Šeligov nacionalni program za kulturo še vedno najbolj relevanten dokument na to temo.
Kot prvi je o svojem spominu na prijatelja povedal pesnik Niko Grafenauer. »Moje zadnje srečanje z njim je bilo na intenzivnem oddelku v bolnici. Nikoli ne bom pozabil prizora, ko sem sva bila vsak na svoji strani stekla. Gospod Rudi, obiskal vas je gospod Niko, še veliko si imata povedati, ga je nagovarjala medicinska sestra – on pa se ni več odzival,« je razmišljal Grafenauer, ki je s temi mislimi pred leti tudi napisal pesem Šeligu v spomin. Da sta se spoznala v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja v času izhajanja revije Perspektive in imela občasne spore in razdvajanja, a sta bila kljub temu vseskozi prijatelja. »Eden za drugega sva bila vesela, a hkrati tudi kritična, karkoli že sva počela v literaturi. Rad sem ga imel, ko je prihajal k meni na vikend na Jošta.«
Dušan Jovanović je Šeliga označil za čarovnika: »Čaral je v literaturi, imel pa je moč začarati tudi ljudi – moške, ženske in mene.« Svoj pogled na prijatelja Rudija je predstavil skozi eno njegovih najbolj znanih dram Čarovnica iz Zgornje Davče, katere krstno izvedbo je režiral leta 1977 v SLG Celje. Da se je Šeligova čarovnica prelevila v romantično muzo. Njegova Darinka v notranjosti ostaja upornica, navzven pa se preobrazi, da preživi. »Verjel je v čisto pogansko dušo in takega Rudija sem imel najraje. Ko je vstopil v politiko, je z njim država in stranka dobila, on pa je izgubil. Postal je pol Darinka pol stranka. Mogoče je imel celo srečo, da kasneje ni videl pohlepa, ki je njegove politične sopotnike zapeljal v kriminal in korupcijo,« je še povedal Jovanović. O Šeligu je spregovorila tudi igralka Milena Zupančič in poudarila, da sta bili vlogi Ane v istoimenski drami in Lenke v Svatbi dve njenih najlepših vlog, saj sta jo poučili o vsej razsežnosti ženske narave. »Kakšna škoda je, da Rudija ni več, in kakšna sreča in božji dar hkrati, da je bil.«
V nadaljevanju je pisateljev sin, arhitekt Aleš Šeligo, predstavil poslanstvo Fundacije Rudija Šeliga, ki bo delovala na področju kulture in umetnosti. »S svojimi aktivnostmi se bo fundacija refleksivno odzivala, spodbujala in pomagala družbenemu zavedanju pomena, prisotnosti in nujnosti kulturne zavesti kot nosilke kritičnega duha in samopremisleka. Temeljni namen fundacije je skrb za avtorsko zapuščino Rudija Šeliga, za promocijo njegovih del in idej. Hkrati pa bo ta fundacija s svojimi projektnimi aktivnostmi skrbela za ohranjanje in širitev slovenskega jezika, kulture in umetnosti v tujini, še zlasti med vedno večjo slovensko populacijo, ki je bila primorana zapustiti domovino iz ekonomskih, političnih ali drugih razlogov. Tistim izseljenim Slovencem ali pa tudi že njihovim potomcem, ki jim poglobljeno spoznavanje slovenske kulture in umetnosti predstavlja eno od temeljnih vodil v odnosu do matične države, pa bo fundacija omogočala bivanje v ljubljanskem rezidenčnem stanovanju,« je povedal Aleš Šeligo, ki bo fundacijo financiral sam ob pomoči različnih donatorjev.