V znamenju filma

Svetovna filmska produkcija je razpeta med Evropo in Ameriko. Če je dejstvo, da so najbolj prestižne filmske nagrade hollywoodski oskarji, je res tudi, da so največji filmski festivali evropski: Cannes, Benetke in Berlin …

Veliki filmi male Islandije

Islandija je filmski fenomen. Ima le dobrih 320 tisoč prebivalcev, malo več kot Ljubljana, a premore zelo aktivno filmsko industrijo, ta pa producira filme, ki so uspešni na mednarodnih filmskih festivalih. Novejši primeri: Baltasar Kormakur je režiral mednarodno koprodukcijo Everest, ki je odprla lanski beneški festival, videli smo Zgodbe o konjih in ljudeh Benedikta Erlingssona in Dobrodušnega velikana Dagurja Karija. Na lanskem festivalu v Cannesu pa je bil nagrajen režiser Grimur Hakonarson (rojen 1977), za film Ovna. Vsebina je ruralna in hkrati občečloveška. Novinarka Ana Jurc jo je povzela takole: »Ovčerejca Kiddi (Theodor Juliusson) in Gummi (Sigurdur Sigurjonsson) živita v sosednjih hišah na skupnem posestvu v odročni islandski dolini. Kiddi in Gummi sta brata, a zaradi spora, o katerem ničesar ne vemo, med seboj nista spregovorila že štirideset let; nujna komunikacija je omejena na nejevoljno preganjanje bratovih ovac z napačnega pašnika ter na občasne listke, ki jih med hišama prenaša Kiddijev pes. Ko Gummi pri bratovem ovnu opazi simptome praskavca, skrajno nalezljive in neozdravljive degenerativne bolezni, ki napade drobnico, njegovi sumi sprožijo veterinarsko preiskavo in razsodba je uničujoča: poklati bo treba vse črede v dolini, ovčerejci pa še naslednji dve leti ne bodo smeli kupiti novih živali, saj naj bi le tako lahko zagotovili, da je bolezen resnično izkoreninjena. Če bodo posledice hude za druge vaščane, bodo še toliko hujše za neporočena, godrnjava moška, ki v življenju nimata drugih interesov kot razplod pasemskih ovnov …« Zgodba je seveda prikazana na umetniško visok način. – O islandskem filmskem fenomenu režiser Hakonarson pove: »Počasi se formira nova generacija, v kateri smo jaz, Benedigt in Dagur; vsak ima svoj slog, skupno pa nam je to, da snemamo filme za relativno malo denarja in se osredotočamo na sodobne človeške zgodbe. Ne režiramo ravno znanstvenofantastičnih spektaklov! Poskušamo opazovati islandski vsakdan, resnične ljudi. Lani so trije islandski filmi – Ovna, Dobrodušni velikan in Sparrows (režiral Runar Runarsson) – na raznih festivalih skupaj dobili 60 nagrad, največ prav Ovna. Trenutno skušamo vlado pripraviti do tega, da bi vložila več sredstev v filmsko industrijo.« Tu režiser naveže na islandsko krizno družbeno situacijo po finančnem polomu leta 2008. »Po zlomu borze smo bili v precej resnem položaju, a smo se iz njega izvlekli; kot veste, je država prevzela nadzor nad bankami. Ker so bile prevelike, da bi jih rešili, so morale pač bankrotirati. Osebno sem velik pesimist in nisem nikoli verjel, da bo Islandija bankirje strpala v zapore, a sem bil zadovoljen, da jih je.« Kako pa je to vplivalo na filmsko produkcijo? »Država je takrat filmski proračun zmanjšala za okrog 35 odstotkov in kaki dve leti je bilo res težko, nato pa so ga spet podvojili. Trenutno pa imamo desničarsko vlado, ki bi sredstva spet rada zmanjšala za 40 odstotkov – skratka, ni nam dolgčas. Gospodarska kriza je za državo pomenila tudi korenito krizo identitete: ugotovili smo, da smo se pred njo obnašali kot bedaki; ljudje so bili grozni materialisti in kar naprej kupovali stvari onkraj svojih zmožnosti. Od zloma dalje malce drugače razmišljamo o lastni identiteti, kar je po mojem mnenju vidno tudi v Ovnih in Zgodbah o konjih in ljudeh. Filmi se ozirajo k tradicionalni kmetovalski skupnosti in se sprašujejo, kdo smo, od kod prihajamo in v kaj verjamemo. Kriza je po mojem mnenju močno vplivala na umetnost. Na Islandiji nikoli nismo imeli vojne ali terorističnega napada, se nam je pa zato zgodil kolosalen gospodarski zlom …« (Vir: MMC RTV SLO) Gospodarska kriza torej ne pomeni nujno tudi umetniške.

Cannes 2016 v pričakovanju

V Cannesu se letos za nagrade poteguje 21 filmov, najboljšim bodo kipce podelili to nedeljo, 22. maja. Nagrajence bo izbrala žirija, ki ji predseduje avstralski režiser George Miller (njegov je Pobesneli Max). »Ko sem bil nazadnje v žiriji kakšnega filmskega festivala, sem po zaključku šel na kosilo z novinarsko kolegico. Vprašal sem jo, kako smo se odrezali z izbiro nagrajencev. Odgovorila mi je, da po pričakovanjih. To je torej dobro, sem rekel, a mi je ona odvrnila, da ravno nasprotno. Če ni nobenih kontroverz, potem ni zanimivo.« Bo tako tudi letos?

Drzna napoved

»Predsednika Trumpa ne bo.« To je drzna napoved, ki jo je na tiskovni konferenci v Cannesu izrekel ameriški igralec George Clooney. In to je vprašanje, ki svet zanima še bolj kot to, kdo bo letos dobil zlato palmo …