Pri babici

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 20. maj 2016 / 13:23

Ljubezni, da te kap, 1. del

Včasih, ko imam slučajno čas in si ogledam kakšen slovenski film ali nadaljevanko, mi je iskreno žal, da se scenaristi – namesto da skupaj zmrcvarijo kakšne stereotipne zgodbe – raje ne ozrejo okoli sebe in prisluhnejo resničnim pripovedim, v katerih je veliko več življenja in 'žmohta', kot v njihovih izdelkih, ki pogosto delujejo za lase privlečeni. Do Miranove sem prišla slučajno, na podoben način kot že do sto in sto drugih pred njim. Janez je poznal Meri, Meri je poznala Jasno, Jasna pa je bila Miranova sodelavka v službi.

A na tako 'zmešano' življenje, kot je bilo njegovo, pa res še nisem naletela! Njegovi predniki kot tudi sodobniki obeh spolov so že več rodov zapored sloveli po tem, da nimajo obstanka v partnerstvih. Imeli so po več otrok, tudi po šest, a ko so spoznali drugega, so otroke brez slabe vesti zapustili in začeli znova. Pogosto so jih dobile v oskrbo stare mame in tete, kakšnega so včasih vzeli tudi s seboj v 'novo življenje', kar je pripomoglo k temu, da so se bratje in sestre med seboj še bolj odtujili.

»Kot otrok sem živel pri babici po očetovi strani. Angelca ni bila nikoli poročena, imela je štiri nezakonske otroke, menda vsakega z drugim. Ne vem natančno, a tako se je pri nas govorilo. Bila je rojena 1918. leta, že pri petih letih so jo poslali od doma – služit. Pri desetih letih je bila prvič noseča, a jo je kmet, pri katerem je služila, toliko časa pretepal, da je revica splavila. Pri šestnajstih letih je rodila dvojčka. Malo je manjkalo, pa bi pri porodu umrla. Za otroka ni skrbela, oba fantka sta potem odraščala pri kmetu, kamor je hodila v dnino. Moja mama mi je pripovedovala, da menda zato, ker je bil njun oče eden od sinov tistega kmeta. Moja mama je bila rojena leta 1939. Očeta ni nikoli poznala, Angelca pa ji tudi ni povedala, kdo bi lahko bil. Bojim se, da uboga ženska ni niti vedela. Za hčerko je nekaj časa lepo skrbela, potem pa se je tega naveličala, pustila jo je na pragu gostilne in odšla. Vrsto let je ni bilo več na spregled. Ko se je vrnila, je bila spet noseča. Ker je bila pridna delavka, se je hitro našel kmet, ki jo je vzel k sebi. Tam je rodila mojega strica, ki pa ga je še dojenčka prodala nekemu paru v Kranju, ki nista imela lastnih otrok. Z denarjem, ki ga je dobila, si je kupila skromno hišo, v kateri sem potem, ko se je moja lastna mati potepla po svetu, tudi živel z njo,« razlaga o svojem dokaj kompliciranem sorodstvu Miran.

Za babico pravi, da je bila čudna. Včasih je z njim ravnala zelo lepo, spet drugič se je zgodilo, da nista mesece in mesece spregovorila niti besedice. Moral je hoditi k maši, k verouku, doma sta vsak večer molila vse tri dele rožnega venca. Če ni bil priden, mu ni dala jesti, spet drugič mu je prinašala sladke hruške ali pa mu je jabolčne krhlje namakala v sladkorno raztopino. Rodil se je leta 1956, ko so otroke zavijali v tetra plenice. Včasih ga ni nihče preoblekel ves dan. V posteljo je lulal še potem, ko je že šel v šolo.

»Ko so sošolci videli, da mi je ušlo, so se iz mene norčevali, učiteljica pa me je poslala domov, naj se preoblečem. Zmeraj sem jokal, tako me je bilo sram. Nazadnje sem se zasmilil tudi babici. Vsak večer je v 'termoforko' natočila vroče vode, da sem si grel trebuh. Pa je pomagalo. Zaradi neredne prehrane so se mi videla rebra. Umivala sva se v mrzli vodi, na štedilniku se je pogrela le takrat, ko sem bil bolan. Spala sva v kamri, kjer je vso dolgo zimo pihalo skozi špranje pri oknu. Babica jih je na jesen zatlačila s slamo, a ni nič pomagalo. Stene so se svetile od zmrzali in odeja je bila zjutraj mokra od vlage. Spala sva oblečena, in če je bil le prehud mraz, je dovolila, da sem se stisnil k njej,« pripoveduje Miran.

Zanimalo me je, kje se je potepala njegova mama pa drugi strici in tete, pa ni točno vedel. Spominjal se je le, da so enkrat pa drugič prihajali domov, se najedli, ostali kakšen dan, potem pa se sprli z babico in spet izginili. Eden od stricev je bil zaradi kraje tudi zaprt. Ko ga je prvič videl, je bil rumen zaradi zlatenice, suh pa tako, da se je videlo skozenj. Družinski 'zaznamovanosti' se je izognil le drugi od dvojčkov, ki se je dobro poročil, njegova žena pa ga je do konca življenja držala zelo na kratko, tako da mu niso mogle iti nobene neumnosti po glavi.

Babica je dočakala 95 let, mama pa komaj 73.

»Zadnjih dvajset let sta živeli skupaj. Ves čas sta se prepirali, a druga brez druge nista mogli. Mama je imela skromno pokojnino, od katere sta obe živeli iz rok v usta. Imeli sta tudi njivico, ki jo je babica obdelovala malodane do zadnjega leta življenja. Če se ji je mama kaj zamerila, je pred njo skrila krompir, podobno kot je hrano skrivala pred menoj, ko sem bil še otrok. Kasneje, ko sem se že preselil na svoje, je svojo hišico pregradila. Vsak, ki je stopil skozi vrata, se je najprej soočil iz oči v oči s kokošmi in prašičem. V vseh prostorih je zaradi prisotnosti živali neznosno smrdelo, a to je, kot je kazalo, ni nič motilo. Verjela je, da lahko v sanjskih bukvah najde odgovore na vsa v vprašanja, ki so se ji motala po glavi. Tri ali štiri sanjske bukve je imela na polici ob svoji postelji in vsako jutro, ko se je prebudila, je najprej preverila, kaj so pomenile njene sanje. Tudi sicer je bila zelo vraževerna. Bala se je moških z velikimi ušesi. Nekje je slišala, da jim je bog dal takšna zato, da skoznje lahko vstopi v glavo hudič in jih zapeljuje v skušnjavo.«

Točne številke bratrancev in sestričen Miran ne pozna. Prav tako ni povsem prepričan, ali ve za vse rodne brate in sestre. Po vasi se je govorilo, da je imela njegova mama tudi šest otrok, a je v rani mladosti videl zgolj Urško, ki jo je rodila pri babici, ko mu je bilo že skoraj petnajst let. Bila je zelo lep otrok, a slepa. Ko jo je mama dala v vrtec, se je eni od vzgojiteljic zelo zasmilila in jo je vzela za svojo. Žal je potem že po nekaj letih umrla, deklica se je znašla v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, od tod se je za njo za nekaj časa izgubila vsaka sled.

»Če sem vprašal mamo, kje je Urška, je skomignila z rameni in dodala, da kjerkoli že je, ji je bolje, kot da bi bila pri njej. Njene besede so mi dale vedeti, da se zaveda, da kot mama ni dosti vredna. Z Urško sem se ponovno srečal v svojih zrelih letih. Bilo je povsem naključno. Moja takratna partnerica je imela alergijo na čebelje pike. Pod nujno sem jo peljal v Klinični center, medtem ko sem čakal, da dobi injekcijo, sem v čakalnici zagledal slepo žensko, ki se mi je zdela zelo znana. Stopil sem do nje, ter jo pozdravil. Bilo ji je nerodno, ko sem jo prepoznal. Ni želela govoriti z menoj, ves čas je ponavljala, da zdaj živi drugačno, predvsem pa pošteno življenje, da zato z nami ne želi imeti nobenega opravka. Prešinilo me je, da se reva sramuje svoje matere, ne nazadnje pa tudi mene. Pustil sem jo pri miru in to je bilo najino poslednje srečanje. Ne vem, ali je še živa, resnici na ljubo me tudi ne zanima več.«

Ko je Miran z eno veliko muko končal osemletko, je dobil štipendijo za litostrojsko poklicno šolo. A ga Ljubljana ni prav nič mikala. Babico je na kolenih prosil, ali se lahko prepiše v Škofjo Loko. To je storil s posebnim namenom. V reviji Antena, ki jo je vsak teden na dušek prebral, je našel mali oglas nekega dekleta, ki je bilo doma iz Poljanske doline. Računal je na to, da se bosta, če pride v Škofjo Loko, laže srečevala.

»A so bili to računi brez krčmarja. Na avtobusni postaji, na tistem groznem prepihu, sva se res srečala enkrat ali dvakrat. Zanjo sem bil premalo lep in preveč skromno oblečen, tako da se me je začela izogibati. Napisal sem ji nešteto pisem, a mi nanje ni več odgovarjala.«

(Nadaljevanje prihodnjič)