Počitniško delo

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 18. maj 2016 / 12:05

Bližajo se počitnice in mladi bi radi zaslužili kakšen evro, dobili izkušnje, uporabili svoje znanje. Mnogi so prepričani, da se dela ne da dobiti brez vez in poznanstev, da je že vse vnaprej dogovorjeno in da pač dela ni. Celo starši ponekod pravijo, naj bodo otroci raje doma, naj čistijo hišo, kuhajo in urejajo vrt, da se bodo oni malo oddahnili. Sama sem delala od sedmega razreda takratne osemletke in nikoli niso zame na kakršna koli vrata trkali starši. Delo je bila vrednota. Kdor ne dela, naj ne je, tako so učili otroke po vojni in tako je odzvanjalo pri nas doma. Tudi meni se zdi prav, da otroci delajo. Tisti, ki dajejo delo in so v vlogi delodajalca, pravijo, otroka, ki sam pride prosti za delo, takoj vzamem. Kadar prosijo starši, ne vem, kdo bi raje delal, otroci ali bi starši otroka postavili v »plačano počitniško varstvo«. Torej naj bodo mladi pogumni, naj vstopijo, se predstavijo in vprašajo. Vprašati za delo je vendar častno.

Prvič boš imel res morda srečo, potem je odvisno od tebe. Delodajalec takoj vidi, ali mladi posedajo, vidijo kakšno delo sami ali znajo prijeti za metlo, pomiti umazano posodo, so prijazni, pozdravijo in podobno. Ne moremo pričakovati, da bodo petnajstletniki dobili odgovorno in samostojno delo, lahko pa vidijo, ali imajo kaj delovnih navad ali ne. Sama vidim, kako pomembno je, da otroke v šoli naučimo pisati dopise in prošnje, evropas (evropsko dogovorjen življenjepis), vadimo razgovor za službo, se pogovarjamo o govorici telesa, na primer rokovanju, sedenju, oblačenju. Kako osramočeno se lahko počuti mladostnica, ki bi pred delodajalcem sedela z velikim dekoltejem in zelo vpadljivo naličena. Mladim se to zdi včasih brez veze, pa ni. Sodelavka je dejala, prvo prošnjo za službo sem napisala pred 30 leti. Potem je nikoli ni bilo več treba. Ko je sedaj pisala evropas, je za prvi poskus potrebovala kar precej časa. Marsikaj je danes drugače. Pet minut razgovora je lahko kratka doba, pa vendar delodajalec takoj vidi, kaj ima pred seboj. Seveda se tudi zmoti, vendar lahko kaj kmalu začutiš, ali bi kandidat res rad delal ali to počne, ker ga v to silijo starši. Je pripravljen storiti nekaj več ali takoj sprašuje o malici in prostem času, plači in nagradi, da ne rečem o pravicah. Ali bomo videli delo kot priložnost za nabiranje izkušenj ali bomo takoj pomislili na to, kako nas izkoriščajo. S svojimi dijaki počnem točno to, kar pripovedujem, pišem prošnje, evropas, vadim razgovor za službo … Moji trije gimnazijci takšnih izkušenj v šoli nimajo. Smo pač to storili doma. In pozitivna izkušnja s preteklega leta je bila avtomatsko vstopnica za naslednje leto. Torej srečo imamo prvič, vsaka naslednja služba je že plod naših spretnosti, znanja in predvsem volje do dela.