Naj otrok pove, kaj si misli

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / torek, 17. maj 2016 / 09:46

»Bi rad povedal svoje mnenje, pa te odrasli ne poslušajo?« Do hudih stisk lahko pride, ko otrok ali mladostnik svojega mnenja ne more izraziti – npr. pri katerem od staršev bi rad živel po njuni razvezi – ali ko si ne upa ali ga nihče ne sliši ali pa ga nihče ne vpraša, ko se odloča o njegovi prihodnosti na centrih za socialno delo, policiji, sodišču, šoli. Pomaga mu lahko Zagovornik – glas otroka, ki deluje pri varuhu človekovih pravic. Na Gorenjskem je deset zagovornic, ki jih koordinira Maša Gril, tudi nekdanja zagovornica. O tej prostovoljski funkciji smo se pogovarjali z njo in eno izmed zagovornic Stašo Sitar.

S kakšnimi primeri se največ ukvarjate zagovornice (za zdaj ste namreč same ženske) na Gorenjskem?

Maša: »Vključimo se v različnih primerih, večina jih je povezana z razvezo staršev.«

Staša: »In večinoma so to primeri, ki trajajo več let. To, da starša podpišeta razvezo na sodišču, je še najkrajši postopek. Izkušnje imam, ko so otroška leta v celoti zaznamovana z ločevanjem staršev.«

V eni od izjav je otrok ob razvezi staršev dejal, da bi bil štiri dni pri mamici, štiri dni pri očetu. No, teden ima samo sedem dni, ampak povedano odraža otrokovo stisko.

Staša: »Razveza je za starša običajno zelo stresen dogodek, v tem svojem čustvenem razhodu, v borbi eden z drugim pogosto pozabita na otroke. Otroci so ves čas zraven, srkajo vse to, kar se med njima dogaja, in radi imajo oba enako. Odločanje med enim in drugim jih najbolj boli.«

Maša: »Dolgo časa so otroci tudi zmedeni, pri katerem od staršev bi živeli. Prednost zagovorništva, za razliko od centrov za socialno delo je, da imamo mi več časa na voljo za srečevanja z otroki. Lahko je to pet, šest srečanj z otrokom, lahko jih je več, saj število srečanj prilagajamo tempu in potrebam otroka.«

Do zdaj ste bili zagovorniki postavljeni v primerih, ko se je odločalo o stikih otroka s staršema, nasilju nad otrokom, odklanjanju namestitve v rejniško družino ali zavod, zdravljenju otroka v pedopsihiatrični bolnišnici, odklanjanju šole, begu od doma in v primerih, ko je sodišče s sklepom postavilo zagovornika. Kako otrok sploh pride do zagovornika?

Maša: »Otrok lahko dobi zagovornika na podlagi pobude zanj, ki se pošlje Varuhu človekovih pravic (info@varuh-rs.si ali 080 080 15 30). Otrok svoj problem lahko sporoči odraslemu, ki mu zaupa, in skupaj poiščeta zagovornika. Varuh odloča o vsakem posameznem primeru, se pogovori s pobudnikom in se potem odloči, ali otroku postaviti zagovornika in s kakšnim namenom.

Pogosto pomoč zagovornika pride prepozno, čeprav se tudi to popravlja in kdaj pa kdaj pomoč za svojega otroka poišče že starš kar sam ali pa center za socialno delo da pobudo že v zgodnejši fazi obravnave družine. Na Gorenjskem imamo zagovorniki dobro zapisano ime pri centrih za socialno delo in od njih imamo največ napotitev otrok. Pohvaliti moram tudi sodelovanje s kranjskim sodiščem, sodniki nas že vidijo kot tiste, ki lahko pomagamo pri ugotavljanju koristi otroka in so pripravljeni tudi oditi iz sodne dvorane, da se lahko kje drugje, v bolj sproščenem okolju pogovorijo z otrokom.«

Staša: »Ko grem sama na sodišče, ne govorim tistega, kar jaz ugotovim, opazim, ampak izjavim samo tisto, kar otrok želi sporočiti.«

Kaj otrok lahko še pričakuje od zagovornika?

Maša: »Že ob prvem srečanju poudarimo načelo zaupnosti med zagovornikom in otrokom, da otrok ve, da bo v varnem okolju, da bo lahko sproščeno govoril o tem, kar bi rad povedal, da sta se z zagovornikom dogovorila, da bosta sporočila naprej samo tisto, kar bo otrok želel, in samo osebam, za katere bo otrok želel, da to izvedo. Staršem povem, da lahko komunicirajo z mano kot koordinatorico, če imajo vprašanja, zagovornike pa morajo pustiti pri miru. Če pa ugotovimo kakršnokoli nasilje nad otrokom, načelo zaupnosti ne velja več, ker moramo takoj ukrepati.«

Staša: »Nismo tete, ki obljubljamo otrokom nekaj najboljšega. Z otroki delujemo v situacijah, ki jih lahko realno speljemo. Glasu otroka damo moč, smo filter in pogosto opažamo, da se v tem procesu začnejo spreminjati tudi starši. To je eden od pozitivnih rezultatov zagovorništva.«

Kako potekajo srečanja?

Staša: »Potekajo na različnih krajih, v okoljih, kjer se lahko otroci, mladostniki sprostijo, kjer imajo zagotovljeno neko intimo, varno okolje. To so lahko sobe v mladinskih centrih, na šolah, lahko gremo tudi ven, v naravo. Z otrokom, s katerim se zdaj srečujem, sva se nazadnje igrala različne besedne igre, potem je spregovoril o svojih stiskah, čisto konkretnih situacijah doma, doživljanju sebe v teh situacijah. Veliko stvari opazim neverbalno, nikakor pa ne zaslišujem in ne planem na otroka z vprašanji kot kak jastreb. Otroka poslušam, ne sodim, kaj je v redu, kaj ni, ampak mu samo njegove besede zrcalim nazaj. Moje vprašanje je lahko, kaj si pa mislil s tem, tega nisem prav dobro razumela, bi mi hotel obrazložiti. V zadnjem delu srečanja so spet na vrsti igre, tako lahko začutim otrokov temperament, čustvene reakcije, vedenje, stiske ...«

Kako presodite, da je bilo srečevanj z otrokom dovolj?

Staša: »Pri otroku, ki sem ga omenila, začenjam opažati večjo umirjenost. V procesu pride tudi do izjav, kot je 'želim si mir, to je njuna stvar, naj starša sama rešita ločitev'. Že osem-, devetletniki znajo to povedati. Izkušnjo sem imela z deklico, ki je imela težave v šoli, ampak njene težave so dejansko izvirale od doma in strah ji je bilo to povedati. Bila sem 'njen glas' v šoli, povedala sem, da je v posebni situaciji doma, naj je ne sprašujejo o tem, ampak sprejmejo takšno, kot je zmogla biti v tistem trenutku. »'Njen glas' je bil slišan in v šoli so ustrezno ravnali.«

Maša: »To ni razgovor dveh prijateljev. S tem, ko postavimo otroku zagovornika, opredelimo tudi cilje, in ko so ti doseženi, se primer zaključi z izjavo otroka. Izjava počasi nastaja skozi vse to, kar je otrok povedal, mi pa moramo vedeti, kaj bomo s to izjavo naredili. Vsak primer tudi ni za zagovornika. Lahko je vse skupaj prišlo že predaleč, da je sodba npr. že pravnomočna, takrat izjava otroka ne pride več v poštev, samo na cedilu bi ga pustili še enkrat. Zlorabljenemu otroku ne bomo iskali Zagovornika – glasa otrok, ampak mora tak otrok takoj ven iz okolja, v katerem so ga zlorabljali.«

Mreža Zagovornika – glasa otrok na Gorenjskem je ena od sedmih v Sloveniji, ki jih je določil varuh. Koliko otrokom ste že pomagali?

Maša: »Trenutno ima na Gorenjskem zagovornike trinajst otrok, od tega jih ima Staša kar šest. V devetih letih, kar projekt poteka, je bil zagovornik postavljen več kot petsto otrokom po Sloveniji. Največ pobud varuh dobi od centrov za socialno delo in staršev, manj iz šol in drugih institucij. Več pa je na Gorenjskem povpraševanja po zagovornikih, kot so trenutne možnosti, zato poteka izobraževanje za nove zagovornike, ki so praviloma iz poklicev, kot so pedagogi, socialni delavci, socialni pedagogi, in imajo tudi že izkušnje pri delu z otroki.«