Dvanajst let pozneje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 14. maj 2016 / 12:16

Se še spominjate navdušenja, s katerim smo 1. maja 2004 vstopili v Evropsko unijo? Dvanajst let pozneje je vzdušje v njej močno drugačno, nekateri trdijo celo, da je EU pred razpadom. A najbrž ni tako hudo …

Evropa, ovca med volkovi

Slovenskemu vstopu v EU je botroval italijanski politik Romano Prodi, tedanji predsednik Evropske komisije in nekdanji italijanski premier. Pred 12 leti, 1. maja 2004, je skupaj s takratnim predsednikom slovenske vlade »ukinil« mejo med staro in novo Gorico. Kako se spominja tistega dne? »Bil je strašen dež, slabo vreme, ki mu ni hotelo biti konca. Zaradi te meje sem trpel, še ko sem bil otrok. To je bila meja, ki je spominjala na slabe stvari iz preteklosti, in ko je padla, je bil zame krasen dan, čeprav je deževalo in sem imel moker hrbet.« In kaj se je zgodilo z EU od takrat? »Takrat je bila to Evropa upanja. Na tem upanju smo utemeljili širitev, na njem smo utemeljili evro. Potem je prišla Evropa strahu. Posamezne države so si, prav zato, ker nam je šlo dobro, znova prilastile nekatera pooblastila, evropske strukture pa so oslabele. Evropska komisija ima danes majhno moč, ta se je vrnila v roke držav. Nato sta se zgodili dve stvari: finančna kriza, ki je prinesla nove delitve, in priseljenska kriza, ki je še hujša. Medtem ko so vse druge težave, vključno z vprašanjem Grčije, ostale na ravni držav in vlad, na ravni politike, je vprašanje priseljencev prizadelo posameznika, ker je udarilo v vsakdanje življenje. Zato je to težava, ki jo je treba urejevati od zgoraj. Toda nobena država je ni bila sposobna obvladati, ker so vsi nacionalni politiki sledili čustvenemu odzivu svojih volivcev.« Kaj tedaj storiti, da si Evropa povrne moč in samozavest? »Poglejte, ko govorim s študenti, ko grem na srečanja v šole, vedno povem: jaz sem Italijan. V renesansi so bile države italijanskega polotoka prve v vsem. To ni retorika, to je resnica. Bile so prve v umetnosti, v umetnosti vojne, v znanosti. Potem se je zgodila prva globalizacija: odkritje Amerike. Nismo se združili, nobena izmed italijanskih državic ni znala zgraditi novih ladij, novih karavel in Italija je izginila s političnega zemljevida sveta. Evropske države so danes v povsem enakem položaju, kajti gospodarici nove globalizacije sta Amerika in Kitajska, kmalu se jima bo pridružila Indija. In veste, katere so nove karavele? Omrežja, ki jih tkejo Google, Apple, Amazon, Ali Baba – in ta so vsa ameriška ali kitajska. Upam, da bomo vsaj tik pred tem, ko nam bo zares grozilo, da nas izbrišejo iz zgodovine, doživeli preporod, prebujeno zavest, da moramo ukrepati zaradi prihodnosti svojih otrok. Toda to je le upanje, in ne gotovost.« Premoč ZDA in Kitajske je več kot očitna. »Poglejte dejstva: ko se je zgodila finančna kriza, so se ZDA odzvale v trenutku in na mizo vrgle 800 milijard dolarjev, Kitajska je ravnala enako in v sistem vbrizgnila 585 milijard dolarjev. Evropa ni storila ničesar. Obstaja kalabrijski pregovor, ki pravi: kdor je ovca, ga bo volk požrl. Mi smo bili ovce. In drugi so šli naprej. To je preprosta resnica.« (Vir: MMC RTV SLO)

Priseljevanje iz Afrike

Zaskrbljen, a poznavalski in optimističen je tudi Prodijev pogled na priseljevanje iz Afrike. »Priseljevanje iz Afrike bo samo naraščalo. Če ne bo kaosa v Libiji, ga bo mogoče uravnavati in obvladovati, toda pritisk se bo samo krepil, kajti prebivalstvo Afrike se bo v eni generaciji podvojilo. Pomislite, da je starostna srednjica, torej toliko starih, kolikor mladih, v Italiji 46 let. Polovica Italijanov ima več kot 46 let in polovica Italijanov ima manj kot 46 let. V Čadu, Nigru, Mavretaniji je srednjica 18 let. Gre za dva tako različna svetova, da je takšen razvoj nemogoče ustaviti. In še: v Španiji, Italiji, Nemčiji je tako malo rojstev, da je priseljevanje nujno. Težava je samo v tem, kako ga urejevati. Ko je Libijo še vodil polkovnik Gadafi, mi je nenehno grozil, da bo k nam spustil čolne s priseljenci. Toda tega ni nikoli storil, ker smo se pogajali. Naša največja naloga v tem trenutku je vzpostaviti mir v Libiji in Siriji. Da odpravimo strah. Če odpravimo strah, lahko obvladamo tudi priseljevanje.« (Vir: MMC RTV SLO)

Gre Avstrija v desno?

Avstrijsko notranjepolitično dogajanje zaznamujeta dve novi dejstvi. Prvo: da je v prvem krogu volitev predsednika republike zmagal Norbert Hofer, kandidat skrajno desnih svobodnjakov (FPÖ). Drugo: da je posledično odstopil zvezni kancler in predsednik socialdemokratske stranke (SPÖ) Werner Faymann. Kaj to pomeni, bomo videli kmalu. Avstrijskemu zasuku v desno je botrovala predvsem begunska kriza. Že drugi krog predsedniških volitev (22. maja) bo pokazal, ali ima odprta in sredinska Avstrija še premoč nad ksenofobno Avstrijo, usmerjeno v zapiranje pred svetom …