Pavlovčeva visoka ura navdiha

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 12. maj 2016 / 13:30

V Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost so v četrtek odprli razstavo del Franceta Pavlovca (1897–1959) z naslovom Skica, risba, slika.

Kranj – Zgodovina podeljevanja Prešernovih nagrad sega v leto 1947, eden zgodnejših prejemnikov te najvišje državne nagrade za dosežke v umetnosti pa je bil tudi slikar France Pavlovec. Prejel jo je dvakrat – leta 1949 za sliki Soča in Sava, dve leti kasneje pa še drugič za uspešno samostojno razstavo v Trstu. Zadnja večja razstava Pavlovčevih del je bila ob trideseti obletnici njegove smrti leta 1989 v Moderni galeriji. V četrtek odprta razstava skic, risb in slik Franceta Pavlovca v Galeriji Prešernovih nagrajencev ob tem, da gre za enega najpomembnejših slikarjev prve polovice 20. stoletja na Slovenskem, tako dobiva še dodatno dimenzijo. Na ogled je 45 likovnih del iz štirih zasebnih zbirk, izbor pa je še toliko zanimivejši, ker gre za nekaj javnosti doslej manj znanih ali neznanih krajinskih podob, skupaj je devetnajst olj na platnu, dodanih pa jim je še več kot štirideset risb in skic. Kot je povedal slikarjev vnuk, fotograf v Moderni galeriji, Matija Pavlovec, je vesel, da je ponovno na ogled toliko dedovih del. »To je lahko dobra študijska razstava, saj je na ogled tudi nekaj del, ki niso bila nikoli razstavljena.«

»Največ slik je povezanih z motivom Save s Šmarno goro v ozadju, ki jih je Pavlovec večinoma slikal v medvojnem času, ko ni smel zapuščati Ljubljane, nekaj pa je tudi drugih motivov. Ob tem velja dodati, da zaradi slabe označenosti z letnicami nastanka slik ni bil mogoče postaviti po kronološkem ključu, eden pomembnih faktorjev pri razporeditvi del pa je bila tudi razgibanost prostorov galerije,« je povedal kustos razstave Gašper Peternel, ki je v osrednjem prostoru poudaril večji platni Save in Soče, ki po motiviki sodita v obdobje, ko je Pavlovec prejel prvo Prešernovo nagrado. Med skoraj devetdesetimi risbami in skicami bi nekatere lahko nastopile kot samostojna dela, spet druge so predvsem slikarjeve skice, ideje, kompozicijske zasnove. »Zanimiv je motiv Rudnice, pri katerem avtor uporablja zanj značilno potezo, zavihek, s katerim slika grme na tem griču. Te poteze zaznamo tudi na drugih risbah.«

Ko se sprehodimo po galeriji, nas že v spodnjem delu navdušijo, lahko bi rekli, dvojice ali trojice, ko so poleg platna predstavljene tudi risbe iz popotne skicirke, ki so slikarju služile pri kasnejšem slikanju na platno. A te niso vedno uresničene na platnu, zato so takrat risbe smiselno razporejene po motivih. Peternel dodaja, da je pri Pavlovcu težko govoriti o kronološkem razvoju, saj gre za avtorja trenutnega navdiha in čustvenega povzemanja naravnega okolja, v katerem je slikal. Gre za visoko uro navdiha, kot je v nagovoru k razstavi povedal dr. Milček Komelj, ki dodaja, da so Pavlovčeve najboljše slike prepojene s čustvi, izven vsakdanjih banalnosti, čeprav gre za običajen motiv reke z zaselkom in obrisi gora v ozadju. »Tu so samo motiv in njegova čustva. Slikar in reka. Ni se posebej ukvarjal s kompozicijo, motiv je nekako skočil vanj, on pa ga je s svojimi čustvi pobarval na platno. Iz romantike je vzel idejo poti. Pri njej se sam odločiš, po kateri boš šel, rečni tok pa te sam odnese naprej. To je moment, ki Pavlovca dela tako zelo slovenskega in zato ga imamo radi,« dodaja Peternel.

Ob razstavi je s podporo zasebnega donatorja izšel tudi ličen katalog. Razstava bo na ogled do 13. junija, eno izmed Pavlovčevih del pa bo oplemenitilo, lahko bi rekli kar monumentalno zbirko, v kateri je že več kot 660 del Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada.