Jugoslovanski prvak se je vrnil na kolo in spet zmaguje

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 12. maj 2016 / 13:34

Cestni kolesar Andrej Žavbi je profesionalno kariero zaključil pred tridesetimi leti. Pred dvema letoma je na kolo znova sedel »zares« in je v svoji kategoriji med najboljšimi rekreativci na svetu. »Podoživljam nekdanje čase,« pravi kolesar iz Zbilj, ki ga v novi sezoni ni ustavil niti zlom ključnice.

Zbilje – Leta 1984 je bil jugoslovanski prvak v cestnem kolesarstvu pred Primožem Čerinom in Janezom Lampičem. Leto prej je bil tretji, pred njim sta bila Bojan Udovič in Vlado Marn. To je Andrej Žavbi iz Zbilj. Po koncu kariere je kolo za dolgo postavil v kot, pred dvema letoma pa se je vrnil kot odličen rekreativec. V svoji kategoriji Master F od 55 do 59 let je bil lani najboljši v Sloveniji.

Kakšni so spomini na profesionalno kariero?

»To je že kar daleč nazaj. Cestno kolesarstvo sem začel trenirati leta 1973 in bil aktiven tekmovalec do leta 1986. Zadnjih pet let sem bil član profesionalne ekipe Rog. Bil sem najboljši mladinec v nekdanji Jugoslaviji, postal sem tudi članski prvak, bil sem balkanski prvak. Vsako leto sem zmagal na petih do desetih dirkah. Kariero sem zaključil kar hitro, saj se od kolesarstva ni dalo živeti, treba je bilo razmišljati naprej. Ostanejo sami pozitivni spomini. Dobiš veliko prijateljev, veliko se naučiš za življenje. Ni pa lahko. S profesionalnim ukvarjanjem s športom zamudiš nekaj drugih priložnosti, ko vsi vrstniki že v službah najdejo svoj prostor, napredujejo, si ti po koncu športne kariere pravzaprav na začetku. Vsaj tako je bilo takrat. Zato sem jo zaključil zgodaj, pri šestindvajsetih, ker sem videl prijatelje, ki so se do konca trudili v športu in potem ostali sami, se enostavno niso znašli.«

Ste postavili kolo v kot ali ostali aktivni?

»Kolo sem postavil popolnoma v kot. Posvetil sem se službi in za šport ni bilo časa. Občasno sem se čisto rekreativno ukvarjal z različnimi športi. Zadnji dve leti sem našel več časa. Ni več toliko obveznosti. Hčerke so že odrasle, tako da sem spet resno začel trenirati. Podoživljam čas izpred tridesetih let, čeprav malce pozno.«

Ste motiv dobili še kje?

»Vse tri hčerke so športnice in vse so trenirale tek na smučeh. Anja je še vedno zraven, Nina se je posvetila samo študiju, Saša pa je presedlala v kolesarstvo. Ima talent, je pa treba v tem športu trdo trenirati. Na njihovi športni poti sem jim pomagal, sedaj pa sem rekel, da jim bom še jaz pokazal svoje sposobnosti. Pri tem me podpira tudi žena. Že takoj prvo leto sem v svoji kategoriji zmagal na malem maratonu Franja. Bil je to poseben dogodek, saj se je drugouvrščeni poročil in smo mu dali moj zmagovalni pokal. Bolj sem spoznal tudi amatersko kolesarstvo in bil kar uspešen. V Sloveniji sem večinoma zmagoval. Postavil sem si cilj, da bi se na svetovnem prvenstvu lani uvrstil med najboljše tri. Po smoli sem končal na sedmem mestu.«

Srečate še kakšnega nekdanjega tekmeca?

»Zelo malo tistih, ki so včasih tekmovali, ki so bili moji tekmeci, je še tekmovalno aktivnih. So večinoma novi obrazi, ki jih je kolesarstvo v kasnejših letih prevzelo v tej meri, da zelo veliko trenirajo in vlagajo veliko. Vidim, da nekateri trenirajo enkrat več, kot smo mi takrat, ko smo bili profesionalni kolesarji.«

Pred letošnjo sezono ste odšli na trening v Brazilijo.

»Sem član ekipe Tuš, ki je ena najboljših amaterskih ekip na svetu. Imamo tudi petkratnega svetovnega prvaka Igorja Kopšeta in tudi drugi so že bili svetovni prvaki. Zelo resno jemljejo kolesarstvo, smo super ekipa. Priprave pred sezono so običajno organizirali v Braziliji. Letos sem se jih udeležil prvič in je bilo odlično. Ceste so sicer v Sloveniji primernejše, prometa je veliko, vozniki so do kolesarjev zelo prijazni, a na cesti je treba zelo paziti. V štirinajstih dneh smo vsak dan prekolesarili okrog sto kilometrov, poleg tega smo tudi plavali. Trase so bolj ob obali, bolj ravninske. Za začetek sezone je to primerno.«

Sezona se je že začela – za vas s poškodbo?

»Na prvi dirki sem v svoji kategoriji zmagal, na drugi sem bil med prvo skupino, dva kolesarja pred menoj sta se zapletla in padla. Padel sem čeznju in zlomil ključnico. Na srečo sem imel takoj operacijo. Kljub temu nisem povsem počival. Vozil sem se na trenažerju zaradi hitrejše rehabilitacije. Tudi Kopše je imel lani podobno poškodbo in v mesecu in pol mu je uspelo poškodbo sanirati in postati dvakratni svetovni prvak. Vse to z zelo intenzivno terapijo in posebno prehrano. Sledim njegovim izkušnjam in nasvetom. Po poškodbi sem že nastopil na dirki in zmagal.«

Kaj štejete za uspeh profesionalne in kaj za uspeh amaterske kariere?

»V času profesionalne kariere je bil to osvojitev članskega prvaka Jugoslavije na cestni dirki. Bili smo tudi prvaki ekipno in na dirkališču, kjer sem bil prvak tudi posamično. Med rekreativci bi rekel sedmo mesto na lanskem svetovnem prvenstvu na Danskem, saj je bila konkurenca zelo močna. Veliko mi pomeni tudi tretje mesto na dirki v St. Johannu v Avstriji, kjer je bila konkurenca podobna kot na svetovnem prvenstvu.«

V čem ste najmočnejši?

»V sprintu. Tako je bilo že včasih in tako je tudi danes. Sprint sem veliko treniral pa tudi naravne danosti imam dobre.«

Ste bili kdaj blizu nastopu na olimpijskih igrah?

»Prvo leto, ko sem imel možnost, sem bil v vojski, naslednjič mislim, da se jih nismo udeležili. Nisem imel možnosti. Bil pa sem član reprezentance, ki pa se je takrat izbirala tudi veliko po nacionalnem ključu, je bilo malce politično odločanje. Poleg tega se je v tistem času veliko dalo na ekipno vožnjo na sto kilometrov, ki pa meni ni bila najbolj pisana na kožo. Ta disciplina niti ne ostaja več.«

Kateri so vaši letošnji cilji?

»Maraton Franja in državno prvenstvo. Če bo šla sezona dobro, je drugi cilj popravni izpit z lanskega svetovnega prvenstva, kjer sem bil sedmi. Letos je prvenstvo v Avstraliji, zato še ne vem, ali se ga bom lahko udeležil. Je daleč, stroški so veliki.«