O ranljivosti

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 12. maj 2016 / 13:46

Celovitost človeka je skupek našega telesa, duše (misli, čustva) in duha. Starodavna ljudstva so to združevala, v naši zahodni kulturi pa smo v zadnjih npr. 200 letih poveličevali telo in že skoraj izničili pomen duha. Moč in vrednost duši oziroma psihi pa postopoma spet rasteta.

Kot je zraslo naše telo, tako raste, se spreminja in se razvija ali zakrni tudi naše psihično telo. Zelo nas učijo in spodbujajo, da se redno rekreiramo, imamo zdravo prehrano in opazujemo svoje telo. Včasih so za bolnike s psihičnimi boleznimi skrbeli v psihiatričnih bolnišnicah, danes pa se trudimo pomagati ljudem, da na preprost način pravočasno poskrbijo zase in za lastno srečo. Pri doživljanju sreče so ključna naša vzdušja, ki se menjavajo v nas.

Skoraj vsi pripomočki za osebnostno rast priporočajo stik s sabo. To pomeni, da vemo, kaj se v nas dogaja – da prepoznamo lepe notranje občutke (radost, vzhičenje, zanimanje, zaupanje ...). Prepoznati se moramo tudi, kadar smo zamorjeni, oholi, zaskrbljeni, ponižani, nesprejeti, nerazumljeni, neizpolnjeni, ko nas je strah in sram. Naslednji velik korak je, ko prepoznamo, kako nam ob posameznih vzdušjih odreagira telo. Ko ga začnemo opazovati, smo začudeni, da telo reagira vedno zelo podobno oz. celo isto. Bolj kot se opazujemo, več novih informacij o sebi dobimo. To delamo z namenom, da bomo zaznali več lepih občutkov in manj slabih oziroma da bodo slaba vzdušja izgubila svojo moč. Posledica je dvig zadovoljstva v življenju oziroma dvig sreče. Srečni pa želimo biti vsi.

Ker pa smo ljudje bitja odnosov, bomo le s sočlovekom lahko povečali srečo, kot jo opredeljujemo zgoraj. Največjo priložnost za to imamo v intimnih odnosih. V intimi (to seveda ni samo spolnost) damo na razpolago sebe ljubljeni osebi. Intima pomeni, da tej osebi želimo, hočemo in predvsem upamo pripovedovati o svojih težavah in bolečinah in da nas ob tem ni strah, da bomo zavrnjeni. To je iskrena ranljivost. Ker pa je biti zavrnjen (neslišan, neuslišan, ponižan, pri spolnosti, v službi, pri prijateljih) tako zelo boleče, se odločimo, da ne bomo ranljivi in ne bomo delili svojih bolečih vsebin. Ranljivost ni prijetna, je pa nujna, če želimo iz sebe narediti več, kot smo sedaj. V ranljivosti (to pomeni deljenje svojih strahov, sramu, žalosti, jeze ...) moramo priznati, da nismo popolni. In ko to delimo z drugo osebo in smo hkrati slišani ter če dobimo še zadostno količino sočutja, se navkljub vsemu počutimo vredni ljubezni. Vredni, da pripadamo in da nas bo kljub vsemu ljubljena oseba imela rada ter nas ne bo zavrgla oziroma ponižala.