Dve svetovni vojni

Dvajseto stoletje je bilo stoletje dveh svetovnih vojn v obdobju komaj tridesetih let. Minulo je dobrih sto let, odkar se je začela prva svetovna vojna, ki je vključila tudi Slovenijo kot eno od dežel avstro-ogrske monarhije. Mnogo slovenskih fantov in mož je padlo na številnih bojiščih Evrope.

Prišel pa je čas, ko se je končala ta krvava štiriletna vojna, avstro-ogrska monarhija je izgubila vojno in večstoletno oblast nad številnimi deželami Evrope. Slovenija je bila po letu 1918 priključena novi državi, kraljevini Jugoslaviji. Po smrti kralja Aleksandra Karađorđevića, ki je umrl v atentatu leta 1934 v mestu Marseille v Franciji, smo bili do polnoletnosti njegovega sina prestolonaslednika Petra II. nekaj let brez kralja. Novi kralj je prevzel žezlo voditelja Jugoslavije leta 1939 in je vladal komaj tri leta, nakar se je po napadu nemške vojske moral umakniti in zbežati v Anglijo.

Nemška vojska je silovito napadla Beograd in rezidenco Dedinje, letalske sile so z lovci Meserschmidt in Stuke razdejali jugoslovansko glavno mesto Beograd. Nemška okupacija je trajala štiri leta od 6. aprila 1941 do 8. maja 1945, vendar so ruski vojaki Beograd osvobodili že 20. oktobra 1944.

Po odhodu okupatorja je Slovenija ponovno pripadala kot peta republika skupni Jugoslaviji, ki je tvorila pet republik in dve avtonomni pokrajini. Novi Jugoslaviji je vladala komunistična oblast. Začele so se čistke, odvzemanje privatnega premoženja. Mladino so poslali v mladinske delovne brigade, na številna gradbišča po vsej državi.

Gradila se je železniška proga Šamac–Sarajevo, Šabac Koviljača in še druge. Gradile so se nove tovarne, ceste in novi Beograd. Na gradbišču metalurškega kombinata Zenica je leta 1952 delalo okrog 4000 brigadirjev iz vse države. Delo na gradbiščih je bilo naporno, postavljene so bile visoke norme, in če si jih presegel, si dobil listino pohvale ali udarnika.

V Zenici so se tedaj gradile tri visoke martinove peči. Montažna dela so bila zaupana nemški firmi Seibert iz Sorbrückena. Tudi nekaj usposobljenih strokovnjakov za šamotno odlaganje martinovih peči iz jeseniške železarne. Ko so se brigadirji s podeželja vrnili nazaj, se jih je veliko odločilo za delo v tovarni, le redki so šli nazaj na kmetije. Ljudje s kmetij tedaj niso bili upravičeni do zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.

Tako smo živeli in delali do nove države – samostojne Slovenije.

Ciril Zupan, Mošnje