Zlata poroka zakoncev Škrlec

Že petdeset let sta zakonca Škrlec iz Velesovega srečna skupaj. Žena Frančiška je bila medicinska sestra babica v kranjski porodnišnici. In kot pravi, je bilo lepo. Rada ima balkonsko cvetje, za urejen vrt pa dobro skrbi mož Miha, še dodaja Frančiška.

V soboto, 16. aprila, sta svojo poročno zaobljubo v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja v Adergasu po petdesetih letih skupnega življenja obnovila zlatoporočenca Frančiška in Miha Škrlec iz Velesovega, ki sta svojo mlado, a veliko ljubezen okronala s poroko pred petdesetimi leti. Ta obljuba je imela trdne temelje v iskreni ljubezni in medsebojnem spoštovanju, zato je njuna zveza ostala čvrsta ves ta čas.

Priči sta bili hčerka Dominika in sin Simon, zahvalno sveto mašo ob zlati poroki pa je daroval velesovski župnik Slavko Kalan, ki je zlatoporočencema ob jubileju tudi čestital.

Frančiška, rojena Ahačič, se je rodila leta 1939 kot druga izmed sedmih otrok v delavsko-kmečki družini v Velesovem očetu Francu in mami Mariji. Miha Škrlec pa se je rodil leta 1940 v kmečki družini s šestimi otroki v vasi Brezje, župnija Velika Dolena, mami Amaliji in očetu Mihu. Med drugo svetovno vojno so bili vsi krajani te vasi izgnani v Nemčijo, tudi njegova družina. Po štirih letih vojne so se vrnili domov, v izpraznjeno hišo. Miha se je odločil in leta 1962 odšel iskat službo na Gorenjsko. Najprej je bil več let zaposlen v kranjskem Alpetourju, nato pa do upokojitve petindvajset let v Gorenjskem tisku v Kranju.

Medsebojno ljubezen sta pred Bogom zakonca Škrlec potrdila leta 1966 v cerkvi Marije Pomagaj na Brezjah, civilna poroka pa je bila v Kranju. Svojo ljubezen sta okronala z rojstvom hčerke Dominike in sina Simona. Danes jima življenje lepšajo štirje vnuki in dva pravnuka. V Velesovem sta zgradila nov dom, z njima pa živi sin Simon z družino. Žena Frančiška je bila medicinska sestra babica v kranjski porodnišnici. In kot pravi, je bilo lepo. Zelo rada ima balkonsko cvetje, za urejen vrt pa lepo skrbi mož Miha, še pove Frančiška. Rada prebirata Gorenjski glas in tudi Ognjišče.

Zlatoporočenca sta morala premagati v svojem življenju marsikatero oviro. Njuno največje bogastvo je, da sta bila srečna s tistim, kar sta ustvarila, in si želita le, da bi bila zdrava še naprej.

Po maši so pripravili pred cerkvijo v Adergasu pogostitev, za prijetno razpoloženje pa so poskrbeli tamburaši iz Britofa in polepšali slavje. Slavnostno kosilo je bilo na Domačiji Vodnik v Adergasu.