Prvi slovenski fotograf s pulitzerjem

Srdjan Živulović se nad fotografiranjem navdušuje od trinajstega leta, ko mu je oče kupil prvi fotoaparat. Leta 1992 se je podal na samostojno pot in delovati je začela Foto agencija Bobo. Pred kratkim je za fotografijo beguncev prejel Pulitzerjevo nagrado – kot edini Slovenec doslej.

Fotograf Srdjan Živulović iz Studenčic v občini Medvode je prvi Slovenec s Pulitzerjevo nagrado. Prejel jo je za fotografijo, ki predstavlja prve begunce na poti iz Rigonc proti Brežicam, ko še ni bilo humanitarnih delavcev, posneta pa je bila tik pred Brežicami 20. oktobra lani. Je ena v nagrajeni seriji fotografij tiskovne agencije Reuters, s katero slovenski fotograf sodeluje od slovenske osamosvojitvene vojne. Serija fotografij vključuje prizore z balkanske migrantske poti. Kot je dejal, je konkretno fotografijo izbral Reutersov tim urednikov. »To je fotografija, ki bi jo izbral tudi sam. Vedel sem, da je to to. Nagrade sem bil zelo vesel, ponosen sem, tudi na svoje kolege, ki še čakajo na takšne dogodke. Počasi prihajam nazaj v normalen ritem. Prijatelj me je vprašal, kaj boš pa sedaj, pa sem mu odgovoril, da sedaj grem pa fotografirat na tiskovno konferenco. Nič se ni spremenilo. Iz dneva v dan je treba delati,« je povedal Srdjan Živulović. Prizor, ki ga predstavlja fotografija, ima še povsem v spominu: »Točno vem, kam sem pokleknil. Vedel sem, da je to prava pozicija. Imel sem srečo, ker so bili begunci tako razredčeni, da se je videla njihova silhueta v vodi. Če bi bili tako skupaj kot na začetku, ne bi bilo te fotografije. Posneta je bila pozno popoldne nekaj sto metrov od brežiškega zbirnega centra, ko je bilo za njimi že večino poti. Spremljal sem jih od treh ponoči.«

Z Dela leta 1992 na svoje

To je njegova druga nagrada. Na razpis je svojo fotografijo poslal le enkrat. »Bilo je leta 1989, tik pred razpadom Jugoslavije. S sodelavcem sva ugotovila, da v Skopju ni bilo kruha. Ljudje so se tepli za kruh. Šel sem fotografirat ženske, fotografijo poslal na Tanjug in zmagal. Iz tega je nastalo nekaj več: kako pravzaprav v eni republiki ni kruha. Tik za tem je Jugoslavija padla,« je dejal. Njegova samostojna fotografska in poslovna pot se je začela leta 1992. »V časopisni hiši Delo, kjer sem bil zaposlen kot fotograf, sem dal odpoved. Bilo je iz trme, nisem se strinjal z delovanjem fotografskega oddelka. Šel sem na svoje, poskusit. Hip za tem se je odprla priložnost za delo za časopis Republika. Niso potrebovali fotografa, temveč agencijo. Tako sem začel,« se spominja začetkov Foto agencije Bobo, ki je edina klasična fotoagencija v Sloveniji. V njej sta poleg Srdjana zaposlena še dva izmed njegovih treh sinov. Da se je odločil za samostojno pot, se je izkazalo kot dobra poslovna priložnost. »Po kakšnem letu in pol smo začeli dobivati nove fotografske posle. Začelo se je sodelovanje z državnimi organi, ki niso imeli nobene dokumentacije. Najprej je prišlo do sodelovanja z ministrstvom za zunanje zadeve, potem z uradom predsednika vlade pa uradom predsednika republike. To smo delali naslednjih sedemnajst let,« je pojasnil.

Največji vtis nanj naredil dr. Drnovšek

Kot pravi, uživa v vsaki fotografiji, ki jo naredi. Na vprašanje, kdo je nanj naredil največji vtis, odgovarja, da je to pokojni dr. Janez Drnovšek. »Zdi se mi, da je on eden izmed ljudi, ki bi jih sedaj potrebovali. Prirasel mi je k srcu. Za fotografiranje je bil zelo težek, dokler nas ni sprejel. Potem je bil pa zelo dostopen. Delali smo tudi zasebne posnetke, se družili z njim. Nekaj dni pred smrtjo me je z ženo povabil na čaj. Šla sva k njemu domov, on ga je skuhal, prijetna zgodba,« je obujal spomine. Na obisk takrat s seboj ni vzel fotoaparata, pustil ga je v avtomobilu. Redko se zgodi, da ga nima pri sebi. V povezavi s tem je povedal zanimivo zgodbo: »Med vojno je hrvaški mig prebegnil na avstrijsko letališče Celovec. Z ženo sva bila čisto slučajno tam in mi rečejo, ali sem prišel miga slikat. Takrat je bilo ob prehodu meje treba še prijavljati fotoaparat, pa ga zato nisem vzel. Čez dve sekundi sem imel novega. Sva ga šla kar kupit.«

S fotografijo se ukvarja tudi njegova žena. Lahko bi rekli, da je vsa družina povezana s fotografiranjem. Pri Srdjanu se je to navdušenje začelo pri trinajstih letih, ko mu je oče kupil prvi fotoaparat, za kar mu je zelo hvaležen. Biti fotograf je zanj sanjski poklic. »Do upokojitve imam še kakšnih šest, sedem let, a mislim, da ne bom nehal,« pravi. Vedno najde nove izzive, najnovejši je virtualna resničnost, 3D. Kamero že ima in snema.