Službo si je poiskala na Švedskem

Jana Bizovičar se je pred slabima dvema letoma na Švedsko podala z nahrbtnikom, tam dobila zaposlitev za nedoločen čas in ostala: »Zelo sem zadovoljna in trenutno ne razmišljam o vrnitvi.«

»Švedska je bila vedno prva na seznamu mojih želja,« pravi Jana Bizovičar iz Lučin v Poljanski dolini, ki se je na sever podala maja 2014. »Po poklicu sem diplomirani inženir radiologije in pred odhodom na Švedsko sem bila v Sloveniji nekaj časa brez službe, kar je bil tudi eden od razlogov za selitev. Sicer pa sem si že v času študija želela na izmenjavo, ker me je zanimalo, kako je živeti in delati v tujini, pa takrat nisem imela te možnosti, želja pa je ostala in bila je tako močna, da se je na koncu uresničila,« pojasnjuje svojo odločitev o selitvi.

Na pot z nahrbtnikom

V novo deželo je odšla samo z enim nahrbtnikom: »V njem je bilo nekaj oblačil in najnujnejše stvari ter seveda dokumenti o dokončani izobrazbi. Tako sem priletela na letališče v Stockholm in prve dni sem se ukvarjala z iskanjem sobe, v kateri bi lahko ostala nekaj mesecev, že takoj pa sem se lotila tudi iskanja službe. O selitvi sem razmišljala že precej prej in tudi poskrbela za nostrifikacijo diplome, ko sem bila še doma. Prav tako sem že od doma vzpostavila stik s švedskim zavodom za zaposlovanje, kjer so mi povedali, da je povpraševanje po zdravstvenem osebju veliko, in mi dali nekaj nasvetov, kako se lotiti iskanja službe. V mojem primeru je bilo službo zagotovo lažje najti na Švedskem kot v Sloveniji.« Kot je dejala, prej na Švedskem še ni bila, s prilagajanjem na novo okolje pa ni imela posebnih težav. Kaj pa švedščina? »Bila sem na tečaju že v Sloveniji in nadaljevala na Švedskem. Poleg službe ga še vedno obiskujem. Pomaga, če čim več govoriš, in to se v mojem primeru dogaja, ker delam v bolnišnici in sem neprestano v stiku z ljudmi in moram ves čas govoriti,« je povedala.

Plača dvakrat višja, odnosi veliko boljši

Dobila je zaposlitev za nedoločen čas in dela kot radiološki inženir v bolnišnici v Karlskroni na jugu Švedske, mestu z okrog 40 tisoč prebivalci. »S službo sem zelo zadovoljna. Moje delovne naloge so podobne tistim, ki sem jih imela v Sloveniji, tako da se ni bilo težko navaditi. Je pa vsekakor velika razlika v delovnem okolju, odnosi med sodelavci so veliko boljši, ob dopoldanski kavi sedimo vsi skupaj, od šefa do zdravnikov, medicinskih sester in čistilke, in se pogovarjamo o službi in tudi o bolj osebnih stvareh. Zadovoljna sem tudi s plačo, ki je približno dvakrat tolikšna, kot sem jo imela v Sloveniji, pri tem pa bi poudarila še to, da dežurstva in nadure tu skoraj ne obstajajo, če si v službi v nedeljo, si prost kakšen dan med tednom. Kar se tiče življenjskih stroškov, pa tudi niso veliko višji kot v Sloveniji. Izjema so na primer sadje in zelenjava, alkohol, hrana in pijača v restavraciji. Kava v kavarni stane okrog štiri evre,« je dodala za primerjavo. Razlika je tudi v prometu: »Javni promet je na Švedskem zelo dobro urejen in ljudje ga veliko uporabljajo. Predvsem v večjih mestih veliko ljudi sploh nima avtomobila. Zelo priljubljeno sredstvo za prevoz v službo je tudi kolo, ki ga Švedi uporabljajo v vsakem vremenu, tudi pozimi. Nekateri v zimskem času na kolesu zamenjajo gume za zimske z žeblji in se vozijo s kolesom tudi, ko je sneg.«

Na vprašanje, ali želi na Švedskem ostati za vedno, je odgovorila, da trenutno ne razmišlja o vrnitvi, nikoli pa ne veš, kaj bo prinesla prihodnost. Slovenci tam so povezani tudi v slovenskih društvih. »Eno je tudi pri nas, a se srečujejo v glavnem starejši, ki so se preselili sem v prejšnjem stoletju. Nekoliko bolje je v Stockholmu. Povezani smo tudi prek socialnih omrežij in si pomagamo,« je še povedala.