Zgodbe in mediji

Marka Prezlja, vrhunskega alpinista, poznam že nekaj let. No, z zanimanjem spremljam njegovo delo in odprave ter vsakokrat, ko se mimo peljem s kolesom, občudujem njegovo domačo hišo na vrhu hribčka, zgrajeno v stilu in opremljeno z okusom človeka, ki ljubi gorski svet in naravo. In čeprav se redno srečujeva na različnih dogodkih, kjer vselej pozdravi s širokim nasmehom, in ne pusti več, da ga vikam, do njega še vedno gojim prav posebno spoštovanje, skorajda strahospoštovanje.

Nikdar ne bom pozabila najinega prvega intervjuja pred nekaj leti oz. svojih priprav nanj, saj mi je po glavi rojilo, kaj vprašati človeka, ki ne mara medijev in medijskega pompa – tako sem takrat večkrat slišala –, torej verjetno ne mara niti novinarjev. Pa sem ga, čeprav precej nervozna, o tem vprašala kar neposredno. »Nisem nedostopen, nisem pa servilen, preprosto se ne silim v ospredje. Rad kaj povem – le vprašajte me,« mi je takrat povedal in prebil led. Z Markom sva se za intervju spet dobila pred nekaj dnevi. Ta konec tedna bo namreč skupaj z Urbanom Novakom, Američanom Haydnom Kennedyjem in Francozom Manujem Pellissierjem prejel zlati cepin – zanj bo to že četrti. Še noben drug alpinist jih nima toliko. Človek bi pričakoval, da se bo o tej časti rad razgovoril, pa se tudi je, a z besedami, ki so mi dale misliti oz. so znova potrdile, da je človek s prepričanji, ki so v tem svetu žal postala že redkost. Novinarji smo dandanes navajeni, da nas ljudje kličejo, nam pišejo, radi bi, da jih obiščemo, napišemo članek o njih … V današnjem svetu resničnostnih šovov pač velja, da brez medijev nisi nič. Kot tudi »nisi nič«, če svojih zgodb redno ne objavljaš na družbenih omrežjih in jih deliš s »prijatelji«, nato pa uživaš v zbiranju všečkov in komentarjev. Marko Prezelj pa ni človek, ki bi za svoj obstoj potreboval medije, ampak mi je na prijazen način dal vedeti, da mi potrebujemo njega. Pa še prav ima … Njegovo dojemanje zgodb je drugačno. »Alpinizem v osnovi ni namenjen publiki, ampak bolj srečanju s samim sabo. Pri alpinizmu je najlepše prav to, da si 'nag' – sam pred sabo in pred drugimi. V steni ni blefiranja. Kot tudi ni prostora za izumetničenost, uglajeno nastopanje in zahvaljevanje za vsak prdec,« razmišlja Prezelj. Da bi bilo vrednote srčnih alpinistov s sten treba večkrat prenesti v dolino, verjetno ni dvoma, kakor tudi ne, da so najlepše in najbolj iskrene prav tiste zgodbe, ki ne silijo v medije …

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Prosti čas / ponedeljek, 9. julij 2012 / 07:00

Espadrile in konji (3)

Če govorimo o menorški tradiciji, potem ne moremo mimo zelo znane obutve - espadril, ki so bile modni hit osemdesetih let, na Janezov praznik pa si namesto bikov lahko v Ciutadelli ogledate tek konj.

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / ponedeljek, 26. januar 2009 / 07:00

Kadar se zasliši čisto tiha tišina

Brez suhe klobase na mršav petek v korak z nagajivim soncem proti sedlu Suha (in brez suhih rokavic, ki so ostale pozabljene doma).

Zanimivosti / ponedeljek, 26. januar 2009 / 07:00

Do cerkve po Merkurjevi poti

S Placa do cerkve v Kropi po novem vodi obnovljena pot. Ureditev je predlagal Bine Kordež, finančno pa so jo podprli v Merkurju.

Zanimivosti / ponedeljek, 26. januar 2009 / 07:00

Pevska pot Mance Izmajlove

Študentka odkrije, da njeno pravo ni tisto pravo, odloži juridične učbenike in se odloči za odrske in koncertne deske. Iz rodnih Lesc v London, spet v Lesce, nato v Moskvo in spet v Lesce ...

Šport / ponedeljek, 26. januar 2009 / 07:00

Želje in volje mu ne manjka

Še ne 16-letni Nik Peternel je trenutno eden najbolj obetavnih članov Smučarskega kluba Radovljica

Kultura / ponedeljek, 26. januar 2009 / 07:00

Rad imam besedne igre

V Farnem kulturnem društvu Koroška Bela so pred novim letom premierno uprizorili komedijo Vaje v slogu Raymonda Queneauja. Režiral jo je "prvi sosed" društva, dramski igralec in režiser Gregor Čušin....