Zgodbe in mediji

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Šport / petek, 15. april 2016 / 14:00

Marka Prezlja, vrhunskega alpinista, poznam že nekaj let. No, z zanimanjem spremljam njegovo delo in odprave ter vsakokrat, ko se mimo peljem s kolesom, občudujem njegovo domačo hišo na vrhu hribčka, zgrajeno v stilu in opremljeno z okusom človeka, ki ljubi gorski svet in naravo. In čeprav se redno srečujeva na različnih dogodkih, kjer vselej pozdravi s širokim nasmehom, in ne pusti več, da ga vikam, do njega še vedno gojim prav posebno spoštovanje, skorajda strahospoštovanje.

Nikdar ne bom pozabila najinega prvega intervjuja pred nekaj leti oz. svojih priprav nanj, saj mi je po glavi rojilo, kaj vprašati človeka, ki ne mara medijev in medijskega pompa – tako sem takrat večkrat slišala –, torej verjetno ne mara niti novinarjev. Pa sem ga, čeprav precej nervozna, o tem vprašala kar neposredno. »Nisem nedostopen, nisem pa servilen, preprosto se ne silim v ospredje. Rad kaj povem – le vprašajte me,« mi je takrat povedal in prebil led. Z Markom sva se za intervju spet dobila pred nekaj dnevi. Ta konec tedna bo namreč skupaj z Urbanom Novakom, Američanom Haydnom Kennedyjem in Francozom Manujem Pellissierjem prejel zlati cepin – zanj bo to že četrti. Še noben drug alpinist jih nima toliko. Človek bi pričakoval, da se bo o tej časti rad razgovoril, pa se tudi je, a z besedami, ki so mi dale misliti oz. so znova potrdile, da je človek s prepričanji, ki so v tem svetu žal postala že redkost. Novinarji smo dandanes navajeni, da nas ljudje kličejo, nam pišejo, radi bi, da jih obiščemo, napišemo članek o njih … V današnjem svetu resničnostnih šovov pač velja, da brez medijev nisi nič. Kot tudi »nisi nič«, če svojih zgodb redno ne objavljaš na družbenih omrežjih in jih deliš s »prijatelji«, nato pa uživaš v zbiranju všečkov in komentarjev. Marko Prezelj pa ni človek, ki bi za svoj obstoj potreboval medije, ampak mi je na prijazen način dal vedeti, da mi potrebujemo njega. Pa še prav ima … Njegovo dojemanje zgodb je drugačno. »Alpinizem v osnovi ni namenjen publiki, ampak bolj srečanju s samim sabo. Pri alpinizmu je najlepše prav to, da si 'nag' – sam pred sabo in pred drugimi. V steni ni blefiranja. Kot tudi ni prostora za izumetničenost, uglajeno nastopanje in zahvaljevanje za vsak prdec,« razmišlja Prezelj. Da bi bilo vrednote srčnih alpinistov s sten treba večkrat prenesti v dolino, verjetno ni dvoma, kakor tudi ne, da so najlepše in najbolj iskrene prav tiste zgodbe, ki ne silijo v medije …