Navdušila zlasti Mija

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 14. april 2016 / 10:55

Na regijskem srečanju lutkovnih skupin Saše Kumpa so lutkarji iz Kranja, Koroške Bele in Bohinjske Bistrice postregli s štirimi predstavami: Čarovnico Mijo, Malim princem, Mojco Pokrajculjo in Smetiščem.

V soboto je v Kranju potekalo regijsko srečanje lutkovnih skupin Saše Kumpa, ki ga v spomin na legendarnega kranjskega lutkarja že tradicionalno prireja kranjska območna izpostava javnega sklada za kulturne dejavnosti. Tokratno srečanje je postreglo s štirimi predstavami, strokovna spremljevalka Irena Rajh Kunaver pa bo odločila, ali se bo katera od njih uvrstila na junijsko državno srečanje v Dolskem.

Otroški kulturni center Krice krace je gostil avtorsko predstavo Smetišče v izvedbi Laboratorija lutkovnega gledališča Nebo in OŠ Simona Jenka Kranj, ki je nastala pod mentorstvom Petre Stare in Andreja Štularja, Tim Pregrad pa je občinstvu pričaral pravljico o čarovnici Miji in o tem, kako je vzljubila vse barve tega sveta. Gre za senčno predstavo Lutkovne skupine Sanjača in Lutkovnega gledališča Tri Kranj pod mentorstvom Nataše Herlec in v režiji Sanje Božič. V Stolpu Škrlovec sta gostovala Društvo Gledališče 2B iz Bohinjske Bistrice s predstavo Mali princ, katere mentor in režiser je Lothar Orel, in lutkovna skupina Ringoraja DPD Svoboda France Mencinger Javornik-Koroška Bela z Mojco Pokrajculjo v režiji Neje Šmid.

Kot je pojasnila Rajh Kunaverjeva, se letos v več regijah srečujejo z upadom skupin na srečanjih, tako da ponekod, tudi na Gorenjskem, predhodnih območnih srečanj, na katerih bi mentorji dobili povratne informacije in koristne napotke strokovnih spremljevalcev, ni bilo. Posledično so lahko predstave na regijskem nivoju popolnoma nekompatibilne, je dejala: »Je pa zanimivo, da imamo pri štirih predstavah, ki smo jih videli danes, tudi štiri popolnoma različne pristope: od avtorske predstave za najmlajše do Čarovnice Mije, ki je na zelo visokem nivoju in šolski primer, kako se predstava dela z dobrim mentorjem oz. režiserjem, in do dveh malo manj posrečenih poskusov priredbe Mojce Pokrajculje in Malega princa, kjer so bile morda ambicije prevelike, poznavanje lutkovnega medija pa premajhno. Vsekakor pa čestitke vsem štirim skupinam.«

Kljub upadu lutkovne dejavnosti po celi Sloveniji v zadnjih letih pa situacija na Gorenjskem po mnenju Rajh Kunaverjeve ni kritična, saj obstaja še kar nekaj drugih lutkovnih skupin in center Krice krace, kjer načrtno gojijo lutkovno dejavnost. »Včasih slišim, da lutke otrok ne zanimajo, kar ni res. Problem je, da mentorji po šolah zelo hitro ugotovijo, da lutke potrebujejo angažma v celoti, da se ne končajo z uro in pol dolgimi vajami, ampak je zadaj še ves proces izdelave. Poleg tega je to specifična tehnika, ki zahteva nekaj znanja, medtem ko mnogi mentorji zmotno menijo, da je to nekaj enostavnega in da se za otroke da hitro nekaj narediti. Učenci prve triade imajo še zelo močno željo po ustvarjanju z lutkami, žal pa precej lutkarjev na koncu osnovne šole izgubimo, veliko jih odide v dramsko gledališče.« Lutkovno gledališče je zelo resen gledališki uprizoritveni medij, ki združuje veliko elementov, mlade pa bi vanj lahko pritegnili z bolj ambicioznimi in avtorskimi projekti, je še dejala.