Ne le vzpon, cela odprava izjemna

Takole pol leta kasneje svojo prvenstveno smer na impozantno, 6173 metrov visoko goro Cerro Kishtwar v Indiji ocenjujeta Marko Prezelj in Urban Novak, ki sta pozornost svetovne alpinistične javnosti pritegnila skupaj s soplezalcema – Američanom Haydnom Kennedyjem in Francozom Manujem Pellissierjem. Sredi aprila bodo prejeli zlati cepin.

Petdesetletni Marko Prezelj s Križa pri Komendi in dvajset let mlajši Urban Novak iz Prikrnice v občini Moravče sta izkušena alpinista, oba člana Alpinističnega odseka Planinskega društva Kamnik, gorska reševalca, po stroki kemika, samostojna podjetnika in predvsem velika prijatelja. Za njima je izjemna odprava, na kateri sta znova dokazala, da Slovenci sodimo med najboljše alpiniste na svetu.

Kishtwar 2015 je bila mednarodna odprava. Kako ste se omenjena četverica našli za ta podvig?

Prezelj: »Na odseku sem kazal slike z odprave na Hakshu iz leta 2014 in omenil, da je tam hribov za vse življenje, in Urban je to takrat, čeprav še ni jasno pokazal, registriral. Kasneje je do mene prišel z že bolj dodelano idejo in kar hitro sva prišla skupaj. V očeh mu je pisalo, kako rad bi šel tja plezat, meni je bila pa ta ideja sploh zelo blizu, in ko enkrat najdeš nekoga, ki ima isto voljo, je to tisto, kar potrebuješ … Kar z nekom ne bi šel tja, kar nekam pa tudi ne z njim. Ujeti se mora več silnic. In pri nas se je vse ujelo.«

Novak: »Za odpravo je iz praktičnih in socialnih razlogov lažje, če je članov več. V Sloveniji je veliko odličnih alpinistov, ni jih pa veliko, ki bi jih zanimali isti cilji in bi imeli podoben pogled. Meje so danes zabrisane, povsem vseeno je, iz katerega konca sveta kdo prihaja. Sam sem zato v odpravo povabil Američana Haydna, Marko pa Francoza Manuja.«

Prezelj: »V Kamniku smo sploh 'zaplankani', kar se tega tiče, kot bi bil plezati s tujcem greh. Ne gre za to, da bi bili kamniški alpinisti slabi, preprosto želim plezati še s kom drugim, ker si na tak način širim obzorja. Na tej odpravi smo začutili pravo tovarištvo. Skupaj smo neverjetno dobro funkcionirali in nazaj smo prišli še večji prijatelji. Prav to pa naredi odpravo boljšo od drugih.«

Cerro Kishtwar velja za impozantno goro. Za kakšno okolje gre?

Novak: »Celotno območje je bilo zelo dolgo zaprto za alpiniste in tujce, odprli so ga šele štiri leta nazaj. Predvsem Britanci so ga prej že obiskovali, zdaj pa smo ga začeli na novo odkrivati. Območje je podobno Alpam, ampak nekako napihnjeno, med vsemi pa izstopa prav Cerro Kishtwar.«

Odprava je trajala dobrih pet tednov, samo plezanje na Kisthwar pa tri dni. Kako na plezanje gledata zdaj s časovne distance?

Prezelj: »Zdaj se je vse skupaj že umirilo, odprava je bila najbolj doživeta tisti trenutek, ko smo prišli domov, nato je sledilo pasivno obdobje, s tem zlatim cepinom pa se je vse spet začelo obujati. Zdaj pa imam občutek, kot da žvečim star žvečilni gumi, ki nima več nobenega okusa, samo še čeljust me boli (smeh). Vzpon zdaj izgublja na pomenu, ker se o njem preveč govori.«

Prvenstvena smer, ki ste jo preplezali, je visoka 1200 metrov. Ste imeli pri vzponu in spustu kakšne težave?

Novak: »Na odprave hodimo tudi zato, da smo postavljeni pred neke izzive in jih bolj ali manj uspešno premagujemo. Pri samem vzponu je bil eden glavnih trenutkov ta, da smo sploh vstopili v začrtano smer. Ko smo se približevali steni, je namreč izgledalo težje, še bolj strmo, kot smo pričakovali, in človek že po instinktu sam težko stopi v neko neprijetno situacijo. Takrat nas je Marko potegnil, da smo začeli plezati po začrtani smeri, mi trije smo malce pomislili na eno smer zraven, ki se nam je zdela lažja, pa ni nujno, da je bila. Ko pa smo enkrat začeli plezati, smo bili povsem neobremenjeni s končnim uspehom. Bilo je tako težko, da nismo mogli razmišljati o sto metrih naprej, ampak zgolj o delu tik pred nami.«

Smer ste ocenili kot ekstremno težko. Kaj to pomeni?

Prezelj: »Za nekoga, ki je alpinist po duši, ta ocena pove največ, kar lahko. Vse številke, ki taki oceni še sledijo, povedo manj, saj ni jasno, koliko metrov je za vsem skupaj, pa še mikro razmere se spreminjajo in enih težav morda kasneje sploh ne bi več bilo ali se pojavijo nove. Ta oznaka ED+ pove vse: o dostopu, iskanju smeri, pogostosti težav v smeri, času, ki ga porabiš za vzpon … Gre za neki skupek, za kompleksno oceno smeri, do vrha in tudi nazaj dol. Sam sem že plezal ekstremne smeri, a ta je bila za lep kos težja kot tista na Hakshu. Precej težja v tehničnem, plezalskem smislu. Težko je bilo že zaradi iskanja poteka smeri. Tu smo se za vsak raztežaj sproti trudili, ga iskali … – ta negotovost, ki je bistvo alpinizma, je bila tako intenzivna, da je šlo za en sam užitek. Super je bilo.«

Smeri ste nadeli zanimivo ime Light before Wisdom oz. Svetloba pred modrostjo. Kaj se skriva v ozadju?

Novak: »Ko smo prišli dol, smo imeli pod steno šotor, še tri ure hoda do baznega tabora in ko smo vsi utrujeni odložili težko opremo, smo nekako čakali na to, da nam Marko natrosi nekaj svojih modrosti, a v tistem hipu, ko je sonce ravno zahajalo, je zagledal eno res lepo osvetljeno steno in jo hitel fotografirati (smeh).«

Kdaj ste pri sebi začutili, da ste splezali res nekaj izjemnega?

Novak: »Vzpon je bil res super, ampak odprava kot celota je tista, ki vse skupaj naredi izjemno.«

Prezelj: »V fotografski objektiv sem ujel trenutek malo pod vrhom, ko smo preplezali čez ključno mesto, in na obrazih se fantom vidi, kaj doživljajo. Tisti trenutek nihče od nas ni razmišljal o tem, da smo preplezali nekaj izjemnega, to preprosto čutiš. Na vrhu smo se kar gledali in se smejali, sicer močno utrujeni, a srečni.«

Novak: »Negotovost je zaradi zahtevnosti smeri trajala tri dni, a bili smo povsem neobremenjeni s ciljem, vsaj sam osebno. Zgodba bi bila v vsakem primeru naša, z vrhom ali brez, to takrat sploh ni bilo pomembno.«

Prezelj: »Če bi prej nehali in obrnili navzdol, bi bilo isto, a z vrhom se je zgodba zaključila tako, kot da bi na drevescu prižgali še lučke.«

Ne plezata zaradi priznanj, pa vendar sta jih v zadnjem obdobju dobila že kar nekaj. Se alpinistične vzpone sploh da enotno ocenjevati?

Prezelj: »Plezat greš zaradi doživetja, če si do sebe in tistega, kar počneš, iskren. Ampak nazaj prineseš le zgodbo. Nato pa imaš dve možnosti, ali to zgodbo zadržiš zase in o njej nikomur nič ne poveš, ali pa jo deliš z drugimi in pustiš, da jo ocenjujejo. Vzpon sam je kot ogenj. Ko plezaš, je plamen, ko pa prideš domov, ostane le še pepel. In zdaj mešamo pepel in skušamo poustvariti neki plamen. Mi smo na tej odpravi začutili močno tovarištvo. To je pri alpinizmu najboljše in najlepše, ne pa to, da te – ko prideš domov, sprašujejo, kako težka je bila smer.«

Marko, za vas je to že četrti zlati cepin. Edini na svetu jih imate toliko. Vam glede na vse povedano sploh kaj pomenijo?

Prezelj: »Če bi rekel, da čisto nič, bi bil zelo prevzeten. Godi mi, da stroka s tem pritrjuje alpinizmu, ki ga gojim. To mi je všeč. Zadrega pa se pojavi, ker sam te nagrade ne jemljem tako absolutno kot javnost, ki zlati cepin razglaša za najvišjo nagrado v alpinizmu. Mogoče za nekoga celo je, sam pri svojih letih pa že vem, da moraš imeti blazno srečo, da te opazijo in nato še izberejo in nagradijo. Ampak naš vzpon zato ne bi bil nič drugačen, le opaznost bi bila nična. Zato na ta priznanja gledam z distance.

Problem nastane, ko ljudje od tebe kar naenkrat nekaj pričakujejo. Če si prepoznaven, moraš kar bruhati modrosti. Rad bi pa samo še naprej plezal. Ta dogodek bi lahko namesto Zlati cepin poimenovali Zlati gladiatorji in klovni. Ker to tam smo, to se od nas tam pričakuje. Morali pa bi biti tisto, kar v resnici smo. Alpinisti se ne znajdemo na odru. Vsaj večina ne, čeprav javnost pričakuje, da bomo kot hollywoodski igralci. Od tu vsa moja zadrega v zvezi z zlatim cepinom. To priznanje te kar naenkrat porine v neko areno, v kateri bi moral biti strašen frajer, ti pa nisi, ker se v tem ne počutiš dobro. Kot bi te nekdo našel brez spodnjic sredi Kamnika!«

Kakšno odpravo načrtujeta za letos?

Novak: »Načrti seveda so, tudi dodelani, a ni najin stil razlagati vnaprej. Vse bova povedala, ko se vrneva.«

Prezelj: »Odhajava jeseni, v podoben konec kot lani. Mislim, da smo to nadaljevanje skuhali že lani, prav tam …«