Od Kaple do podjunske zavetnice Eme

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 10. april 2016 / 10:40

Železna Kapla, Globasnica z Goro svete Eme in Sele so bile postaje našega izleta na Koroško. V vseh krajih vladajo slovenski župani. Za izlet je bilo toliko zanimanja, da gremo v torek znova na pot.

Ko je bila v Gorenjskem glasu objavljena napoved izleta na avstrijsko Koroško, v kraje, v katerih živi največ Slovencev, je bil izletniški avtobus za torek, 5. aprila, v hipu zaseden. Za mnoge je zmanjkalo prostora. Zato smo se odločili, da bomo v torek, 12. aprila, izlet z enakim programom ponovili.

Z Gregom Flajnikom sva izbrala zanimivo pot. Po prvi popotniški jutranji kavi na bencinskem servisu v Tupaličah pri Preddvoru smo se vozili skozi Kokro, ki je najdaljša slovenska vas, opazovali ostanke razdejanja, ki ga je leta 2014 povzročil žled, in se povzpeli na 1218 metrov visoki Jezerski vrh, kjer nas je pri mejni kontroli avstrijski policisti ogovoril v kar tekoči slovenščini. To Slovencem, ki gremo v Avstrijo, veliko pomeni. Šoferka Brigita nas je po ovinkih skozi dolino Bele varno pripeljala na glavni trg v Železni Kapli. V galeriji Slovenskega prosvetnega društva Zarja sta nam izrekla dobrodošlico slovenski župan Franc Jožef Smrtnik in predsednik Zarje Vili Ošina. V občini živi 2405 ljudi, med katerimi je 106 beguncev. Nato smo obiskali informativno točko Geoparka Karavanke, v katerega je vključenih devet koroških in pet slovenskih občin, in skoraj 300 let staro Dolinškovo kovačijo. Danijela Modrej in podžupan Gabrijel Hribar sta odkrila skrivnost nastanka Karavank, sestavo te gorske verige in priložnosti, ki jih ponuja. Kovača Peter Dolinšek in Flori Miklau sta prižgala kovaški ogenj, pritiskala na meh in kovala kot v starih časih. Tudi podkvice, ki prinašajo srečo. Še pridite. Marsikaj vam imamo pokazati, so nam ob slovesu zaželeli naši kapelski gostitelji.

Po vožnji mimo Žitare vasi je bila naša naslednja postaja podjunska dvojezična občina Globasnica in 834 metrov visoka Junska ali Emina gora, kraljica podjunske ravnice. Če želiš slišati vse o tej gori, potem moraš vzeti s seboj za razlagalca globasniškega župnika Petra Stickerja. Rade volje je šel z nami, za kar smo mu hvaležni. Emina gora ni le koroški, ampak evropski arheološki biser, katerega začetki segajo v 4. stoletje pred našim štetjem, v čas Keltov, ki so temu kraju rekli Juena, boginji, ki so jo častili na gori, pa Juvenat. Današnje ime Podjuna izvira iz besede Juena. Na prelomu štetja so prišli Rimljani in na gori okrog leta 400 zgradili prvo svetišče, nato pa še nova. Arheologi so jih odkrili sedem, poleg njih pa zbiralnike vode, naprave za ogrevanje in zavetišči za romarje, kar kaže, da je bila Junska oziroma kasneje Emina gora ena prvih romarskih poti v alpskem svetu. Na gori kraljuje sveta Ema ali Hema po Koroško. Njej in sveti Doroteji v čast so okrog leta 1500 zgradili prvo cerkev. Ema, po nekaterih virih okrog leta 995 rojena na Kozjanskem, po drugih pa v Seličah pri Brežah na Koroškem, je bila koroška kneginja, dobrohotna do svojih podložnikov in zato spoštovana med njimi ter globoko verna. Zgradila je nad deset cerkva in samostanov, tudi najbolj znanega v Krki/Gurk na Koroškem, kjer je njen grob. Umrla je 29. junija leta 1045. (Nada­ljevanje v petek, 15. aprila)