Ali ste za UTD?

Ali ste za univerzalni temeljni dohodek (UTD)? Slovenskemu ušesu zvenita to vprašanje in kratica v njem nekam tuje. V Švici pa so v teh rečeh že tako daleč, da bodo imeli 5. junija vprašanje v naslovu že na referendumu …

UTD bi dobili vsi

Bistvo UTD je v tem, da bi ga dobili vsi. Gre za prerazporeditev dohodkov države in pomeni zagotovljeni fiksni dohodek za vse državljane, ne glede na njihovo starost in premoženje. Organizacija (Generacija za temeljni dohodek), ki je zbrala 126.000 podpisov za razpis referenduma o UTD, je prepričana, da je švicarska država že zmožna izplačevati UTD. Po njihovem predlogu bi vsak Švicar od rojstva do 19. leta dobival 625 frankov mesečno, starejši od 19 let pa bi do smrti dobivali 2500 frankov mesečno. Je pa v tej zadevi še veliko vprašanj. Denimo: ali bi upokojenci prejeli UTD in še naprej pokojnino? Odgovarja Enno Schmidt, eden od pobudnikov referenduma. »Da. A bi se pokojnine znižale. Če pokojnina zdaj znaša 5000 frankov in bi uvedli UTD 2500 frankov, bi se pokojnina znižala in bi znašala 2500 frankov. UTD ne more pomeniti več denarja, saj bi potem imeli inflacijo. Sedanje dohodke je treba prerazporediti na vse dohodke (UTD + pokojnina). Vzemiva za primer neko mater, ki doma skrbi za otroke in gospodinjstvo ter nima plače, ima pa posredne prihodke, ki jih dobi njen mož. Tudi otroci nimajo plače, prihodke pa dobijo preko osebe, ki služi denar. Zato moramo pogledati, kako lahko ta dohodek prerazporedimo na plačni in socialni sistem. Večino plač se da prilagoditi UTD-ju. Gre za vprašanje pogajanj. Če zaslužim 10.000 frankov in imam ženo ter dva otroka – kaj se bo zgodilo? Moj šef mi bo rekel: ti prejemaš UTD, tvoja žena prejema UTD in tudi tvoja otroka. To pomeni, da cela družina skupno prejme 6000 frankov iz naslova UTD-ja. Nato me šef vpraša, kolikšna naj bo moja nova plača. Rečem mu lahko, da imam to delo rad in da lahko delam za 4000 frankov. Družina bo skupno dobila enako vsoto 10.000 frankov, kot sem jih prej zaslužil sam. Seveda pa bo lahko nekdo drug, ki opravlja enako delo in nima družine, dejal, da se ne strinja s tem, da bi moral tudi on imeti 4000 frankov plače. To je torej stvar dogovora. Višje plačana dela torej ne bi znašala več 10.000 frankov, temveč 6000 frankov. Jaz bom na podlagi UTD-ja s svojo družino skupaj dobil več prejemkov kot nekdo drug, ki je samski, saj bi se plače znižale. A to je, kot rečeno, stvar dogovora.« Res le stvar dogovora? Večina ljudi obožuje denar. Vsak hoče imeti svoj avto, ki je statusni simbol. Večini je cilj višji življenjski standard. Schmidt: »Vedeti morate, da z denarjem le nadomeščamo pomanjkanje smisla v življenju. Če v življenju nimate smisla, nimate idej in se le ženete za denarjem. Če pa imate ideje in smisel, potrebujete dohodek, da ste lahko svobodni in počnete stvari, ki vas izpolnjujejo. Verjetno smo izurjeni in osredotočeni, da se ženemo za denarjem, saj nam primanjkuje razuma in smisla. Toliko ljudi poznam, ki jih ne žene denar, vsak pa potrebuje neki dohodek, in če je ta nekoliko višji, ni s tem nič narobe. Pomembno je ravnotežje. Seveda imamo vsi radi denar, tudi jaz nisem izjema, in vsi hočemo dovolj denarja za preživetje. Še bolj pomembno pa je, da se ob opravljanju svojega dela počutite, da delate nekaj pomembnega, da imate vizijo po spremembi. UTD omogoča to ravnotežje, saj obstaja brezpogojna osnova, potem pa so plače, s katerimi je plačano vaše delo.« Glavno je delo, ne denar. »UTD še bolj razjasni to, da delo ne pomeni le plače. Delo ne pomeni, da smo sužnji, da hrepenimo le po denarju. Delo pomeni tudi izpolnitev življenja.« (Vir: MMC RTV SLO) Tale Schmidt govori kot kak marksist, a je Švicar in ima očitni posluh za denar. Velja mu vsaj prisluhniti in vso reč najprej premisliti.

Je UTD primeren za vse družbe?

V nizozemskem Utrechtu in v Ontariu v Kanadi so UTD že uvedli, od novembra 2015 ga poskusno izplačujejo na Finskem; najprej 550 evrov mesečno za testne državljane, čez eno leto 800 evrov za vsakega. Kaj pa v nerazvitih okoljih? Enno Schmidt: »UTD je primeren za vse družbe, saj se navezuje na pravico do življenja. To pa je pravica vsakega človeka in ni vprašanje denarja, zato ga lahko izvedemo tako v revnih kot v bogatih državah.«

Kaj je cilj vojne?

»Cilj vojne ni, da umreš za svojo domovino, temveč da pripraviš tistega na drugi strani, da umre za svojo.« Tako je na to vprašanje odgovoril ameriški general George S. Patton (1885–1945), eden najbolj učinkovitih poveljnikov v drugi svetovni vojni. – Če malo pomislimo, se Američani tega načela držijo tudi v svojem novejšem vojskovanju, saj imajo sami zelo nizke človeške žrtve, njihovi nasprotniki pa vneto umirajo za svoje domovine, pomislimo samo na Irak in Afganistan …