Epopeja s srečnim koncem

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 7. april 2016 / 10:16

Obstajajo ljudje, ki vedno gledajo v drugo smer. Žene jih nekaj, česar niti sami ne znajo poimenovati. Spet drugi pa vedo, zakaj se odločijo za določen korak, naredijo to zavestno in sledijo neznani sili, tvegajo. Tako lahko doživijo zgodbo, ki je prepletena z ogromno navadnemu človeku nerazumljivega oziroma s čudeži, kot jih je poimenoval Dejan Ogrinec, ki se je lani maja odpravil na grški Atos.

Polotok svete gore Atos (Aiogon Oros) je v Dejanu prvič vzbudil zanimanje pred slabimi 16 leti, ko mu je prišla v roke ena od knjig profesorja, doktorja sociologije Kyriacosa C. Markidesa Riding with the Lion. V njej avtor opisuje različne mistične, neobičajne primere, ki jih je raziskoval in tako ga je pot vodila tudi do Atosa, ki velja za center puščavništva, asketizma starega krščanstva.

»Tu ne gre za ortodoksno cerkev, ampak za pravo, staro krščanstvo. Ko sem o tem prebiral v knjigi, se mi je vse zdelo neverjetno. In tako se je rodila ideja o obisku Atosa,« razloži Dejan.

Športno, divje in drzno

Vsi njegovi športi so zelo povezani z ekstremizmom. »Nekoč sem bil ekstremni alpinistični smučar – med boljšimi, pa vrhunski alpinist. Zanimivo pa je, da sem veslal že kot otrok, ker me je oče, ki je tekmoval, posadil v kajak pri sedmih letih. Pri desetih sem že tekmoval. Ko sem bil še osnovnošolec, pa se je nekaj prijateljev utopilo in takrat sem dal kajak na stran. Za vekomaj. Ampak pri 28 se je kajak v moje življenje vrnil. Spominjam se, da smo šli s kanuji na Kolpo in vsi so se 'obrnili' na glavo, razen mene. Ker je tovrstno veslanje začelo zanimati tudi mojo takratno ženo, me je ponovno navdušila – in zgodba je ostala. Intenzivno pa sedaj veslam morski kajak od leta 1995. Z njim sem se spoznal na Aljaski. Če bi mi kdo takrat rekel, da bom kdaj z vesli mlatil po morski vodi, bi mu rekel, da je nor ...«

V Dejanovem načinu športnega življenja ne manjka tudi kolesarjenje, precej se spogleduje z raziskovalnim novinarstvom, živi v Tržiču, preživlja pa se v večini s 'povodovanji', potovanji po vodi s kajaki.

Nazaj k Atosu

V knjigi ga je najbolj presenetilo, da je francoski profesor iz Sorbone, katerega imena se žal ne spominja, zapriseženo trdil, da je šel z enim od patrov z Atosa na sprehod, ko se je pred njima pojavila globel, pater je razširil roke in poletel čeznjo, medtem ko je sam potreboval eno uro in pol peš. »Presenetljive so tudi zgodbe o očetu Vassiliosu. Recimo ena od zgodb pripoveduje, kako naj bi ljudje v avtobusu videli fantka na kolesu, ki je zapeljal naravnost pred avtobus. Hreščanje, udarec, ropot. Ko pa so potem šli iz avtobusa, je ta stal ob robu ceste, deset metrov stran od avtobusa, in trdil, da ga je tja 'ponesel' eden od patrov. Nihče ni nič videl in mu seveda tega niso verjeli. Dečku je prisluhnil samo njegov oče. Nekaj let sta tako s sinom hodila na Atos, dokler nista našla očeta Vassiliosa in ga je fantek prepoznal ...«

Samostojna republika, podobno kot Vatikan

Na Atosu trenutno živi okoli 1600 menihov. »Razlaga strukture Atosa ni ravno enostavna: gre za komunistično republiko Atos, pri čemer pa izraz 'komunistična' ni povezan s komunizmom, ampak z besedo komuna oziroma skupnost. Če to izpustimo, se strogo imenujejo Republika Atos, ki jo vodijo tako imenovani gerontasi – vodje, starešine oziroma najbolj duhovno razviti in pozitivni posamezniki. Na Atosu je 16 samostanov (med njimi srbski, bolgarski, ruski in grški), osem tako imenovanih skitij – naselij, vseh omenjenih gerontasov pa je 24. Tam, kjer je polotok najbolj strm, divji, pa živijo v votlinah še asketi, puščavniki.«

Dejan gre še bolj v podrobnosti: »Od leta 1923 dalje, z Lausannskim sporazumom, je Atos uradno pod protektoratom Grčije. Po tistem pa, ko pa je grški parlament predlagal, da se Atos spremeni v igralniški kompleks, so zgroženi v grško ustavo zapisali, da je Atos samostojna republika, podobno kot Vatikan.«

(Nadaljevanje prihodnjič)