Mami: »Šport nam je dal veliko«

Julijana Prevc in Cvetka Kranjec sta mami Petra Prevca in Roberta Kranjca. Naša skakalca sta velika prijatelja, njuni mami pa se srečata bolj poredko. Vsaka ima svoje obveznosti, še posebej Julijana, mama petih otrok.

Julijana Prevc in Cvetka Kranjec sta mami slovenskih skakalcev Petra Prevca in Roberta Kranjca. Medijsko običajno nista v ospredju, tokrat pa sta privolili v pogovor o svojih sinovih, športni poti, vzgoji in še marsičem.

Tako Peter kot Robert sta trenutno v Aziji, daleč od doma. Ste v stikih?

Cvetka: »Ko so prispeli, smo se slišali, sedaj pa en teden nič. Ni nobenih skrbi.«

Julijana: »Tudi mene ne skrbi. Sporočil je, da sta pristala, in to je dovolj.«

Kaj pa skrbi, ko sta na skakalnici?

Julijana: »Točno veš, kje je, saj ga vidiš po televiziji. So že veliki fantje.«

Je vloga mame znanega športnika kaj posebna?

Cvetka: »Pri nas ne. Ni velikega zanimanja javnosti. Ko je bil svetovni prvak, pa sem dala intervjuje.«

Julijana: »Pri nas je bilo res kar veliko želja po intervjujih, pričevanjih, morda še zato, ker je moža lažje najti, saj ima podjetje. Na začetku jim je dal kar mojo telefonsko številko. Takoj niti ni razumel, zakaj se tega otepam. Jaz pravim, da me doma še vedno čaka gora cunj in drugih opravil, na noge moram postaviti še najmlajši. Če bi se takrat zelo družila in hodila okrog, mislim, da tudi Petrovih uspehov danes ne bi bilo – če ne bi stala za otroki in bila doma. Še vedno mi­slim, da mora mama doma skrbeti za ognjišče in da je kaj dobrega za na žlico.«

Letošnja sezona je bila tako za Petra kot tudi za vas zelo naporna. Kako ste spremljali vse Petrove uspehe, dogajanje okrog vaše družine?

Julijana: »Po televiziji niti ne spremljam vseh tekem, me pokličejo, ko je kdo od otrok na vrsti. Velikokrat sem tudi na poti, v avtu po­slušam po radiu ali mi kdo pove, kako je bilo. Imam še druge obveznosti, na dejavnosti je treba zvoziti še druge. Trenutno Ema hodi na plavanje.«

Cvetka: »Jaz pa vedno gledam, pridejo tudi drugi in skupaj navijamo. Včasih sem hodila na tekmo v Bischofshofen, sedaj grem samo v Planico. To pa ve­dno.«

Julijana: »Letošnje zadnje tekme novoletne turneje si nisem ogledala niti po televiziji. Najmlajši hodita k verouku in imeli so zaključek adventne akcije. Nesli sta hranilnike. Nika je bila kolednica, po maši so imeli pico. Ne moreš prikrajšati otroka za takšen dogodek. Imajo tudi svoje stvari. Sem si pa tekmi v živo ogledala v Planici. Butarico je v cerkev zato nesla najmlajša, Ema, ki je ostala doma, saj je rekla, da se bo v Planici dolgočasila. Ona pravi, da ne bo skakala.«

Vera vam veliko pomeni, kajne?

Julijana: »Vera je način življenja, za katerega se posameznik odloči. Vzgojeni smo bili v tem duhu, to prenašamo naprej, to je naš način življenja. Morajo biti prazniki, prelomnice v življenju. Imamo veliko otrok, veliko sorodstvo, tako da je že praznovanj ob prejemanju zakramentov veliko.«

Cvetka: »Tudi pri nas praznujemo.«

Kdaj ste na zadnje z Robertom oziroma Petrom skupaj barvali jajca?

Cvetka: »Že deset let je, odkar je Robi od doma. Verjetno sva jih skupaj barvala takrat, ko je bil še doma. Zadnja leta so v tem času tudi na dopustu.«

Julijana: »Pri nas pa Peter za barvanje jajc po mojem sploh ni prišel zraven.«

Vsi ti uspehi Petra res niso nič spremenili?

Julijana: »Spremenili so ga glede nastopanja v javnosti. Se je navadil komunicirati z mediji. V zadnjih dneh je imel pa res vsega dovolj in mi je priznal, da je tega že sit. Še v nedeljo na praznik je dobil en klic.«

Peter je prvi izmed petih otrok. Ste si vedno želeli imeti veliko družino?

»Oba z možem prihajava iz velike družine. Nikoli ni­sva razmišljala o tem, nisva delala kakšnih načrtov. Imava pet otrok in tako je.«

So med seboj zelo povezani?

Julijana: »Ne. Trenutno še najbolj Nika in Ema. Skupaj se preganjata okrog hiše, rolata, kolesarita, se gresta količkanje.«

Trenerji pravijo, da škoda, da ni še več Prevcev?

Julijana: »Pri nas smo po­skrbeli za skakalce, sedaj so na vrsti drugi.«

Robert je edinec. Kako se spominjate njegovih skakalnih začetkov?

Cvetka: »Iz vaterpola je šel na skakalnico. Je rekel, da ga je v vodi zeblo. A na snegu ga pa ne? Spomnim se, da mi je rekel, da bi se šel malo s kolesom okrog Planine peljat, v resnici je pa hodil na Gorenjo Savo gledat skakalce. V prvem razredu me je prosil, naj ga vpišem. Ko sva pri­šla tja, je šel kar s trenerjem. Bila sem presenečena, potem pa mi povedo, da jih že dolgo hodi gledat. Je pa imel tudi krizo, da bi nehal, predvsem takrat, ko mu ni šlo in mu je vse 'dol padlo'. Pogovorila sva se. Nisem bila za to, da bi nehal. Kasneje mu potem to niti na misel ni več prišlo.«

Zakaj ste vztrajali?

Cvetka: »Neumno se mi je zdelo, da bi kar 'luftal' popoldan po Planini. Če je že toliko let skakal, naj še naprej. Pa tudi bolj je bil pod kontrolo. V športu je bil v dobri sredini. Ker jaz nisem imela možnosti, sem želela, da jo ima on. Nisem pustila, da bi bil zvečer dolgo zunaj. Pri petnajstih je moral biti doma do devetih, potem me je pa klical k oknu in mi kazal, koliko mlajši otroci so še lahko zunaj pred blokom. Jasno sem mu povedala, da mene zanima on in ne drugi otroci.«

Je tudi Peter kdaj rekel, da ne bi več skakal?

Julijana: »Ne da bi hotel nehati, bolj se je naveličal voženj na treninge. Ob koncu osnovne šole jih je bilo veliko, saj takrat velike skakalnice v Kranju še ni bilo. Zdi se mi, da so bili ves čas okrog.«

Sta si predstavljali, da bodo otroci skakalci?

Julijana: »O tem, kaj bodo, nisem nikoli razmišljala. Ko sva imela tri fante, sem se včasih pošalila, da bo eden mehanik, da bo doma kaj popravil, drugi zdravnik, ker je dobro imeti takšne zveze, ne vem, kaj sem mislila, da bo tretji. Sedaj ni nič od tega. Cene popravi kaj, kakšno igračo, on še največ.«

Kakšnih načrtov potem ni smiselno delati?

Julijana: »Ne, res ne. Petra sem videla v atletiki, ker je dobro tekel. Na šoli je bil krožek in takrat se mi je zdelo neumno, zakaj ga moramo voziti v Kranj na skoke, če je pa dober tukaj v teku. Videti je, da se je prav odločil.«

Kako se vam je po vpisu otroka v šport spremenil živ­ljenjski ritem?

Julijana: »Ni nam treba razmišljati, kaj bomo počeli, kam bomo šli. Dopusta je teden, štirinajst dni v juliju, drugače so otroci večinoma zaposleni s skoki. Na treninge jih vozi večinoma mož, če mu pride kaj vmes, vskočim tudi jaz. Sedaj na skoke vozimo še Niko in po Domna je tudi treba.«

Cvetka: »Meni se glede voženj ni nič spremenilo, saj so po Robija hodili s kombijem. To je prednost mesta. Šla sem na tekmo, voziti na treninge ga pa ni bilo treba.«

Se vama zdi, da sta bila v teh letih zaradi športa za kaj prikrajšana?

Julijana: »Nič niso prikrajšani, še obogateni so, ker imajo več prijateljev, hodijo okrog.«

Cvetka: »Da bi šel kam ven, ga že dolgo nima več. Je pa naš Robi to 'hajko' po Planini včasih pogrešal. Videl je, da oboje ne gre.«

Prepoznavnost ima pluse in minuse. Ko Robertu letos ni šlo, je bilo slišati tudi negativne komentarje. Se vas dotaknejo?

Cvetka: »V bloku zelo navijajo zanj, včasih pa, ko mu ne gre, vseeno kdo reče, kaj je sedaj z njim, ali bo še skakal. Slišala sem celo, da ne bo več skakal. Jaz imam že bolj trdo kožo, nikomur nič ne zamerim. Ko pridejo uspehi, je veselje ob negativnih komentarjih potem še večje, tako kot je bilo po letošnji zmagi na Japonskem. Ja, sem slišala, da so govorili, da ga trener Goran Janus tja pelje na izlet. Tudi Robiju takšni komentarji ne pridejo do živega. On vedno pove tako, kot je: prizna tudi, če naredi napako.«

Pri Petru se zdi, kot bi šlo vse kot po maslu. Je rojen zmagovalec?

Julijana: »Saj ne gre vse kot po maslu. Letos je res dobil vse lovorike. Tako je kot pri vsakem športniku. Zame tudi prej ni bilo slabo. Sedaj ima dosežke, dela pa že ves čas.«

Vse po načrtih pa letos ni šlo Cenetu. Kakšna pa je vloga mame takrat, ko ne gre, kot bi si želeli?

Cvetka: »Podpirati jih je treba v dobrem in slabem.«

Julijana: »V tem primeru je tako, da so se tudi pravila v prvi ekipi spremenila, ker jih lahko gre samo šest na tekmo svetovnega pokala. Poleg tega je treba vedeti, da je šel Cene na fakulteto, kjer so vaje obvezne. Sam mora predelati, ali bo skakal ali študiral. To ni lahka odločitev. Dokler so otroci v srednji šoli, je to lažje. Na fakulteti so izpitni roki določeni, ne moreš se kar meniti, kdaj bi prišel. Trudi se čim bolj sproti izpolnjevati vse obveznosti. On je bil štiri leta odličen, šola mu ogromno pomeni. Logično pa je, da če sediš za knjigami, ne moreš imeti kondicije kot nekdo, ki je bolj v gibanju. Sprejemam ga takšnega, kot je. Je malce bolj družaben. To je naš Cene, Domen je pa spet svoj svet. Je pa tako, da vsak misli, da če se piše Prevc, mora biti dober. Če kdorkoli drug malce bolj zaniha v formi, nihče nič ne reče, da letos je pa malce slabši. Sploh pri Cenetu se mi zdi, da se je že vnaprej kar nekaj pričakovalo.«

V kakšne ljudi sta se trudili vzgojiti otroke?

Cvetka: »Ves čas sem Robiju govorila, naj bo pošten in naj mi ne dela težav. Bil je zelo živahen in samo dobro je, da je začel skakati, da ni imel časa za kaj drugega.«

Julijana: »Da so pošteni, vztrajni, da znajo pomagati drug drugemu, da znajo stvari tudi deliti ...«

Pravijo, da takšnega zeta, kot je Peter, bi pa vsaka mama imela. Tudi vi?

Julijana: »Jaz se s tem sploh ne obremenjujem. Bom videla, kako bosta hčerki izbrali.«

Tudi Roberta hvalijo. Vama godijo pohvale?

Cvetka: »Navadiš se na pohvale in na graje. Lepo je, ko slišiš pohvale, se pa s tem ne obremenjujem.«

Julijana: »Niti ne spremljam toliko, kaj pravijo in se s tem ne obremenjujem.«

Kakšna sta skozi vajine oči?

Cvetka: »Robi je dober človek – kot sin, oče, mož ... S Piko sta glavna prijatelja.«

Julijana: »Peter je 'fejst' fant. Je že čisto v svojem svetu, samostojen. Z Mino lepo funkcionirata.«

Kje je po vajinem mnenju pri vzgoji ključ do uspeha?

Julijana: »Ni ključa.«

Cvetka: »Tukaj pa res ne.«

Julijana: »Veliko je različnih trenutkov: že sama vzgoja, kakšne prijatelje ima, kakšni so učitelji v šoli, razumejo, da je športnik, ali ne, podpirajo otroka ali ne, kakšni so sošolci, vrstniki ...«

Cvetka: »Naš Robi je imel na frizerski šoli telovadbo negativno. Trener Jani Grilc ga je opravičil telovadbe, ker je imel treninge. V spričevalo so mu dali oceno ena. Nisem mogla drugače, kot da se temu smejim.«

Pravita, da ni vse v ocenah.

Julijana: »Ni. Jaz vedno pravim, da če si vztrajen, delaven, se lahko vedno dokažeš. Spomnim se, ko so kot majhni tekmovali, pa se je štelo, da so jim narobe merili dolžine. Sem rekla, da to sedaj sploh ni pomembno, vztrajaj, na koncu se vse pokaže.«

Šola je pri Prevčevih zelo pomembna. Kot pravijo otroci, ste vi nekakšen motivator za šolo?

Julijana: »Ne vem, ali motivator ali bolj strašilo. Včasih se počutim kot duh. To že Ema ve, da ko mami pride, se takoj zamenja risanka na televiziji. Točno ve, da mami pa tale risanka ne bo všeč.«

Kako jih motivirate za učenje?

Julijana: »Povem, da je treba še malce za šolo narediti, včasih se pošalim, da bo računalnik pregorel, pa gredo.«

Cvetka: »Pri Robiju je bilo treba kar dostikrat reči. Najslabše je bilo v osnovni šoli, kjer ni imel dobrih ocen. Se še dobro spomnim, da sem mu domače branje pisala. Sedaj pa toliko knjig prebere. Brez knjig sploh ne zna iti na dopust. V srednji šoli je bilo povsem drugače. Imel je petice, da mi je bilo spet vroče, ko sem šla z govorilnih ur, ker nisem mogla verjeti. Po osnovni šoli je naredil dve leti krojaštva, potem frizersko, nato je naredil še trgovsko in na koncu ekonomsko šolo.«

Je bil kdaj vaš frizer?

Cvetka: »Bil, ko je delal izpit. Moji sestri je delal trajno, meni je lakiral nohte. Nekajkrat me je potem še pobarval in ostrigel, tudi prijatelje, nato pa kar na enkrat ni več hotel. Ga ne vidim več v tem, tudi sam se ne vidi. Vidim ga na skakalnici, potem pa kje v policiji, kjer je kot športnik zaposlen.«

V Planici je bilo videti, da sta Peter in Robert velika prijatelja.

Cvetka: »To sta pa res prijatelja. So dobra ekipa.«

Julijana: »Res je, in to je zelo pomembno, da se med seboj razumejo, da so sproščeni, da eden drugega podpirajo.«

Cvetka: »In zato so potem tudi uspehi.«

Zanimivo se mi zdi, da mi je Peter pri šestnajstih rekel, da je njegov vzornik Robert Kranjec.

Julijana: »Še dobro se spomnim, ko je Peter domov prinesel kapo, na katero se mu je podpisal Robi. Še sedaj jo imamo doma. Sploh je bil fino, ko je dobil njegov tekmovalni dres.«

Cvetka: »Robi tudi pove kaj o Petru, tudi če mu kaj ušpiči, to jaz že prej zvem, tudi za tega orla v Planici sem vedela. Še vedno rad ponagaja.«

Skakalci so med seboj povezani, ste v stiku tudi mame?

Julijana: »Zelo malo. Nisem takšna, da bi pod skakalnico čakala konec treninga. Vmes grem nazaj domov ali po opravkih. Videli sva se večkrat na daleč.«

Cvetka: »Letos sva se videli na nedeljski tekmi v Planici, pa pri Prevčevih doma pred šestimi leti, ko je bila najmlajša stara 14 dni. Videli sva se dvakrat.«

Tako Robert kot Peter sta se že preselila na svoje. Prideta še velikokrat domov?

Cvetka: »Kar velikokrat. Radi pridejo tudi na kosilo.«

Julijana: »Tudi Peter rad pride domov, še posebno po tekmovanjih.«

Cvetka, vi ste že babica. Kako je?

Cvetka: »Lepo, prelepo. Vnukinja Pika, ki je posvojena, me ima rada, Špela in Robi sta zelo ponosna nanjo. Lepo je imeti vnuke. Jo tudi popazim. Zadnjič sem jo peljala na kmetijo, pa potem kar ni hotela domov.«

Julijana: »Jaz pa ne razmišljam veliko vnaprej, kako bo.«

Omenili sta kosila. Skakalci običajno pazijo na prehrano. Kaj kuhata?

Julijana: »Sledim stari modrosti: vsakega po malo.«

Cvetka: »Robi na primer ne je paniranega, tudi ne krompirja, če ima zraven solato. Malo se mora paziti.«

Julijana: »Pri nas tudi Domen poje zelo malo krompirja, veliko manj, kot smo ga jedli včasih. Zdi se mi preskok, ko pride v mladinsko reprezentanco, da jih začnejo malo s tem obremenjevati, čeprav za moje razmišljanje prezgodaj. Peter tega ni imel, ni bilo še toliko strokovnih sodelavcev za različna področja. Kar se tiče prehrane, je treba razne nasvete vzeti z veliko rezervo, ker se pogosto menjajo. Držim se starih receptov. Gledajo pa, da ne jedo ravno žgancev z ocvirki. Domačo hrano na žlico, kakšno divjačino imajo zelo radi. Pomembno je gibanje, da to, kar pojemo, porabimo.«

Kaj je šport dal vajinim otrokom, družini?

Julijana: »Red, disciplino, vztrajnost, da so bolj potrpežljivi.«

Cvetka: »Sami plusi so.«

Vajino sporočilo staršem otrok, ki so v športu?

Cvetka: »Naj vztrajajo.«

Julijana: »Naj stojijo za svojimi otroki, naj jih podpirajo. Naj otrokom ne prepovedo iti na trening, če jim gre slabo v šoli. To je največja napaka, ki jo starši delajo. Otroci lahko oboje dobro usklajujejo. Ne smejo jim vzeti veselja.«