Kako spoštujemo kruh?

Po eni strani si nekateri težko privoščijo večji kos kruha, po drugi strani pa v naših smetnjakih konča veliko različnega kruha, ki je še nepoškodovan v tetrapaku. Tisti, ki to osnovno živilo odmetavajo, bi morali vedeti, kako se je med vojno in nekaj časa še po vojni težko prišlo do kruha.

Dokler so kmečki mlini še obstajali, so kmetje svoje žito vozili k mlinarju v mletje. Nekaj časa, dokler je obstajala obvezna oddaja, so tudi kmetje imeli določeno, koliko žita lahko dajo v mlin. Zato so imeli posebne mlevske karte, ki so jih dali mlinarju. To administracijo so strogo nadzorovali občinski tržni inšpektorji.

O delu in poštenosti mlinarja so krožile hudomušne anekdote, na primer: »Kovači so berači, so mlinarji tatje, birti so goljufi, le pijanci so fajn možje.« Da poštenega mlinarja klobuk ozdravi jetiko, je bil velik očitek, na katerega so se mlinarji požvižgali.

Delo mlinarja je bilo naporno in nezdravo, bili so naglušni, zaradi velikega ropota v mlinu še vedno radi slišimo, da se v mlinu dvakrat pove. O mlinarjih so tudi lepe pesmi, kot sta: Oj ta mlinar pod klancem in Pri bistrem potoku je mlin.

Mlinarji so se najbolj bali velikih voda, še posebno huda je bila Miklavževa povodenj. Sv. Miklavž – 6. december – je sicer zavetnik mlinarjev in žagarjev. Ta dan so mlinska kolesa ustavili, mlinarji pa so imeli prosti dan. Največkrat so se srečali v vaški krčmi in si izmenjavali izkušnje. Vsak je hvalil svojo malho. Ko so bile glave že razgrete, so padale tudi pesti. Sicer pa so bili med sabo prijatelji.

Žal te vaške folklore ni več, ni mlinov ne mlinarjev, ostali pa so prijetni in tudi manj prijetni spomini. Tudi sam sem bil mlinar in vem o tem delu in življenju marsikaj, spomini ne ugasnejo, pa tudi gluh sem.

Ciril Zupan, Mošnje