Velika noč

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 29. marec 2016 / 12:13

Prazniki so za nami. Je lepo in je naporno. Toliko je opravil in nalog, ki jih opravljamo ob veliki noči, da je na koncu vedno tudi naporno. Pa ne vem, ali ni tisto drugo opravilo, ko je treba vse to pojesti in povsod nekaj poskusiti, še najbolj težko. Če ne bi vsak dan namenoma skočili na en hrib in se vsaj nekoliko shodili, ne vem, ali bi sploh zmogli.

Letos je tako naneslo, da se je vsa kuharija skoncentrirala le na soboto dopoldne. Vse potice in pirhi in meso ... pa tudi pospravljanje. Imam domače orehe, ki jih je treba še streti in seveda zmleti. Ni bilo časa, smo jih pač kupili. Rok melje orehe, melje in potresa, sesa, za silo pospravi. Ob mojem zavijanju z očmi pripomni, na koncu bomo tako ali tako še pomili. Torej orehova in tokrat le še kokosova potica. Prato so tokrat delala dekleta. Zrežejo kruh, pripravijo jajca, peteršilj in čebulo, zrežejo kuhano meso. Potem rečem, naj vse skupaj zmešajo, najlaže gre z rokami. Kaj, to pa ne, to je nagnusno … Pirhi so še najhitreje narejeni. Čebulni in teranovi, ki se skuhajo in pobarvajo obenem. Kristalčki na teranovih jajcih so res lepi in tako enostavni. Eden je pripomnil, a ni škoda vina za barvanje jajc … Drugi je dodal, še klinčke dodaš, pa imaš kuhano vino … Sledijo še pletenice in ptički iz navadnega mlečnega testa. Če ne bi pomagali vsi, ne bi zmogli do 14. ure pripraviti vseh velikonočnih jedi. Še dobro, da so potem otroci nesli k »žegnu«. Potem pa hitro nekam ven. Tokrat le na »Štefko«, tako rečemo Štefanji gori, ki je poleg Jakoba tisti »kucelj«, ki prežene fizično utrujenost od kuhanja in peke … Zraven gresta le še Rok in Eva, drugi raje pomijejo po tleh in operejo avto, kot da bi še na »Štefko« hodili. Še dobro, da gremo potem v cerkev, da se tam človek umiri in premišljuje …

Kaj mi pomenijo prazniki? Je veliko zunanjih priprav, je naporna kuha in peka, ki je za veliko družino ni malo. Je pospravljanje, ki sodi zraven in pač mora biti. Je lepo petje, ki te popelje in dvigne od vsakdanjih skrbi. Je veselje, ki ga prinaša upanje, da nisi sam. Je zgodba, ki traja že 2000 let in ni ji videti konca. Če vanjo verjameš, iz nje črpaš moč in navdih. Če se vanjo poglabljaš, odkrivaš vedno nove podrobnosti, če zaupaš tradiciji, ti ni dolgčas, in če sprašuješ sebe, kaj imam jaz od tega, je vsako leto odgovor enak. Kolikor vložim, toliko dobim. Kolikor vse to res živim, toliko lahko iz praznikov črpam. Lahko so zgolj zunanja opravila, ki nas le dodatno obremenijo, ali pa je čisto nekaj drugega. Vesela sem, ker vse, kar spada k praznikom, počnemo skupaj. Nekaj časa bomo gotovo to še počeli skupaj, potem pa upam, da bodo otroci to nesli v svoja življenja. Bodo, če bodo v tem našli smisel, veselje in navdih. Če ga ne bodo našli v skrivnosti velike noči, ga bodo pač iskali v čem drugem …