Fenomen Petra Prevca
V tem zapisu mi ne gre za to, da se malo pozno pridružim vsesplošni evforiji ob zmagoslavju Petra Prevca in Planice. Na dan, kakršen je veliki petek, dan objave tega zapisa, se pretirano povzdigovanje človeških dosežkov tudi ne spodobi. Gre mi bolj za to, da bi postavil fenomen Petra Prevca v slovenski sociokulturni kontekst. Da bi videli, kako je ta fenomen po eni strani res velika reč, ne le za zmagovalca, temveč tudi za vse, ki se z njim poistovetijo. Po drugi strani pa gre za medijski izdelek, za kuliso, ki preusmeri pozornost občinstva, da ljudstvo, ki je v tej državi suveren, ne vidi, kaj za to kuliso počnejo po njem izvoljeni predstavniki in razni samozvanci.
Tik pred začetkom pravkar končane skakalne sezone, 5. novembra 2015, smo Petra Prevca gostili na Glasovi preji pod skakalnicami v Kranju. Takrat še ni bilo samo po sebi umevno, da se bo sezona končala tako uspešno, to smo lahko le upali. Gost nas je očaral s svojo samozavestno in sproščeno, a hkrati zadržano držo. Med Prejo sem opazoval obraze najmlajših udeležencev. Kako so kot začarani strmeli v svojega vzornika! In kako so po Preji stali v vrsti za avtograme in fotografiranje z njim. Ta Preja je imela med poslušalci od vseh gotovo največji delež najmlajših in zato tudi vzgojni pomen.
Po zmagi v Planici in svetovnem pokalu Peter Prevc ni več le slovenski, je svetovni fenomen. Ker o tem pišejo že vsi, bi tu raje izpostavil pomen, ki ga ima njegova zmaga za domačo Selško dolino. Tej se po uspehu mladega rojaka obeta še ena velika reč: aprila bo družba Domel praznovala svojo 70-letnico. Če bi se vprašali, kateri kolektivni in individualni subjekti iz Selške doline so v novejšem času prestali preizkušnjo globalne konkurence in se uvrščajo v svetovni vrh, potem sta to predvsem dve imeni. Na področju gospodarstva družba Domel, na športnem smučarski skakalec Peter Prevc. Da sta prvi in drugi to dosegla, ni nekaj samoumevnega, za obema je trda in delovna pot številnih preizkušenj. Kovinarsko tradicijo Železnikov, ki je v začetku 20. stoletja s propadom fužinarstva povsem zamrla, je po drugi svetovni vojni obnovila zadruga Niko (1946), iz nje pa izhaja tudi Domel. Priznanje Domelu je tudi Nagrada Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke, ki jo je nedavno prejela predsednica uprave dr. Jožica Rejec. Gorenjski glas bo tudi Domelovo obletnico počastil z Glasovo prejo.
Zdaj pa iz Selške še enkrat v dolino Planice. Letos je bilo zmagoslavje v njej dvojno – združila sta se fenomena Planice in Petra Prevca. Spričo tega se kak kritični pomislek skoraj ne spodobi. A kar se mene tiče, me v Planici zmeraj znova zmoti šopirjenje politikov pod letalnico in v družbi letalcev. Tito in Dolanc sta zdaj že zgodovina in ne motita več. Aktualnim politikom, ki so vsi po vrsti sokrivi za to, da se večina Slovencev v svoji državi pred njeno bližnjo četrtstoletnico počuti prevarane, pa tudi slikanje v Planici ne more povrniti spoštovanja. Tudi predsedniku republike ne, ki se tako rad sonči v pozornosti medijev. A ti so še vedno toliko pošteni in kritični, da so pokazali tudi, kako je pred volitvami igral proletarskega klovna v lesnem obratu Marof Trade v Loški dolini – prav v tistem, kjer so inšpektorji odkrili suženjske delavce iz tujine; tam so bili ti že takrat, ko je bodoči predsednik nastopal v vlogi njihovega namišljenega sodelavca … Fenomen Petra Prevca, ki je sinteza talenta in trdega dela, pa je pravo nasprotje vse te slovenske bede in sprenevedanja.