Dobrodošle uši na moji glavi

Kot levinja, 1. del

Pogosto, ko se pogovarjamo o ženskah preteklega in sedanjega časa, sem rahlo presenečena, ker moji sogovorniki enostavno ne vidijo, da je marsikateri med nami danes še veliko težje, kot je bilo nekoč njeni babici. Četudi imamo na voljo marsikaj, od Centrov za socialno delo do različnih dobrodelnih posameznikov, psihoterapevtov, tudi družba je veliko bolj odprta kot kdajkoli prej, pa se na žalost še vedno dogaja, da je človek, ki se znajde v težavah, podobno sam, kot je bil nekoč. Teorija je, žal, eno, praksa (realno življenje) pa nekaj povsem drugega.

Vida – z njo me je seznanila njena bivša sodelavka, ki se ji iskreno zahvaljujem – je drobna ženska, ki tehta komaj nekaj več kot petdeset kilogramov. Stara je 44 let, ima tri otroke, za seboj pa takšno preteklost, kot bi imela sto let ali še več. Njena mama, ki je bila malo bolj počasne pameti, se je pri dobrih petnajstih letih preselila k starejšemu moškemu, staremu 55 let. Sprva je bilo mišljeno, da bo pri hiši le za strežbo, saj je bil možakar invalid. A je naneslo tako, da jo je začel jemati tudi k sebi v posteljo, dekle pa je bilo prepričano, da so tudi tovrstne usluge del njene službe. Prvi otrok, ki se je rodil, je bila Vida. O tem, da je bil pravi čudež, da je sploh preživela, v tisti vasi še danes krožijo strašljive zgodbe, saj njena nemočna mama, ki še zase ni mogla skrbeti, ni znala negovati ubogega otroka.

Prej kot v enem letu je na svet prijokala še ena deklica. Bližnja soseda, ki ni več mogla poslušati otroškega joka, se je odločila, da je potem vsak dan prihajala k Vidini mami in ji po najboljših močeh pomagala. A to ni bilo lahko delo, saj je bila mlada mamica trmasta, njen partner pa hudoben, pogosto tudi pijan.

»Imela sem dve mami,« se spominja Vida. »Tista, ki je bila doma, me je ves čas tepla. Včasih tudi zato, ker ji je tako ukazal oče. Sedel je za pečjo in se smejal, ko je padalo po meni. Druga mama, teta Jožica, mi je dala jesti, pri njej sem se lahko umila, kupila pa mi je tudi oblačila, da nisem bila napol naga. Žal je imela premalo časa, da bi se z menoj pogovarjala. Odraščala sem zelo osamljeno, naučila sem se le, kako zaščititi obraz in prsi, ko me je mama tepla. Za očeta sem vsak dan šla iskat v trgovino dva litra vina. Nihče me ni nič vprašal, za koga, vsi so vedeli in se brez besed strinjali. Nikomur ni bilo več kot toliko mar. Žal je bilo v vasi podobnih družin, kjer sta vladala nasilje in alkohol, še veliko. Ko sem bila malo večja, sem neštetokrat prespala zunaj, včasih tudi z mlajšo sestrico, ker je mama zvečer zaklenila vrata in preprosto pozabila, kje smo. V šoli sem bila pridna učenka, žal pa sem smrdela, ker se nisem umivala, niti nisem imela domačih nalog, tisti zvezek, ki sem ga dobila v 'šenk', se je že med poukom hitro napolnil. Vsi so vedeli, v kakšnih razmerah živim, a nihče se ni niti toliko potrudil, da bi me razumel, kaj šele pomagal. Dve učiteljici od tistih, ki sta o meni raznašali grde reči, še danes učita, in dvomim, da sta se v teh letih kaj spremenili po karakterju. Zelo hudo je postalo, ko je mama pri komaj petindvajsetih letih rodila še tretjo sestrico. Imela je velike, modre oči, rada se je smejala, a kaj, ko ni nihče pazil nanjo. Nekoč, ko sem se vrnila iz šole, je ležala na tleh in tiho jokala, mama pa je, kot da se ni nič zgodilo, gledala televizijo. Dvignila sem deklico k sebi in stekla z njo k sosedi. Očitno je nekaj potegnila s štedilnika in se hudo opekla po roki. Soseda jo je odpeljala k zdravniku in šele ta je, čez nekaj mesecev, ukrepal in mamo prijavil centru za socialno delo. Pa se je kaj zgodilo? Praktično nič. Prišle so tri gospe, videle, da bomo imeli za kosilo ješprenj, spregovorile nekaj besed z očetom, ki je jamral za pečjo, povprašale po mojih ocenah in – odšle. Nikoli več jih nisem videla. Soseda je potem napisala pretresljivo pismo še v lokalni časopis, kar je pomagalo, da sva šli s sestro brezplačno na morje. Dobili sva tudi nekaj oblačil, da nisva več spodaj goli hodili naokoli. A sem se utrdila, veste! Zelo utrdila. Mogoče zato, ker nisem bila neumna in sem jasno videla, da ni vse narobe le z mojimi starši, če lahko očetu sploh rečem starš, da je marsikaj narobe tudi z družbo, z okoljem, v katerem sem takrat živela. Bila sem še otrok in če ne bi bilo mene, mojih sester ne bi bilo več. Skrbela sem zanju in ju predvsem varovala, da se jima ni kaj zgodilo. Ker pa nisem mogla sedeti na dveh stolih hkrati, sem veliko manjkala v šoli, posledično sem imela slabe ocene, sošolci pa me, zanimivo, z odraščanjem niti niso toliko zafrkavali, kot sem pričakovala. Po osemletki, ki sem jo komaj komaj končala, imela sem najslabše ocene od vseh, sem morala najti delo, ker sem želela ostati v bližini doma. Očeta je medtem dvakrat kap, že prej ni bilo nič od njega, potem pa ni počel drugega, kot ležal za pečjo, vse je šlo od njega. Mama, ki bi morala po vseh pravilih zanj skrbeti, je večino dneva preživela pred televizijo in gledala nadaljevanke. Predstavljate si 14-letno drobno dekletce, ki takoj po 'šihtu' priteče v šolo, kjer jo v garderobi čakata sestrici, ju odpelje domov, nekaj malega, kar se je naučila pri gospodinjskem pouku, skuha, zamenja oblačila očetu, ob tem pa obilo preklinja mamo, ki le strmi vanjo pa nič ne reče? Danes vem, da tega ni bila sposobna, saj sploh ni dojemala, kaj se dogaja, kaj je narobe. Je pač bila ženska s preprostimi možgani, žal pa tudi ne vem, kaj se je dogajalo v njenem otroštvu, da je bilo srce tako zelo prazno, malodane gluho in mrtvo za nas, otroke.«

Njeni spomini na otroštvo so zelo žalostni predvsem zato, ker – razen sosede – ni bilo nikogar, ki bi mu bilo konkretno mar zanjo. Dobri ljudje so jim sem in tja prinašali stara oblačila, tudi kakšen čeber kislega zelja ali repe, da potem vso zimo niso jedli drugega. Ko so nekoč imeli otroci v šoli uši, je bila Vida zadnja, ki se jih je znebila. Zakaj? Zato, ker ni bilo nikogar, ki bi ji pomagal, ji pojasnil, kaj naj naredi.

»Prvo menstruacijo sem dobila – in to kljub temu da me nikjer ni nič bilo – že pri desetih letih. Pojma nisem imela, od kod kri. Zakaj mi teče. Ko sem vprašala mamo, se je začela smejati, na koncu pa mi je zabrusila, da me je Bog kaznoval, ker sem prejšnji dan pred šolo ukradla kolo. To je bilo res, vendar sem ga ukradla zato, ker mi je nekdo dejal, da se pri nas iz dimnika čudno vali dim, pa me je zaskrbelo, kaj se dogaja …«

Ko sem poslušala njeno zgodbo, sem imela občutek, kot da bi Vida živela v času pred sto leti. V resnici pa je le malo starejša od mojega prvega sina …

(Nadaljevanje prihodnjič)