Kriki, strah in panika

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Slovenija / petek, 25. marec 2016 / 12:15

Zakonca Marko in Vesna Koblar sta postopek na prijavnem okencu na letališču Zaventem v Bruslju opravila petnajst minut preden je prav tam počila eksplozija in se je zgodil teroristični napad. »Imela sva neizmerno srečo. Življenje teče naprej, saj ne bomo dovolili fanatikom, da nam ga urejajo.«

Kranj – »Iz izkušenj sva predvidevala, da bo na letališču gneča, zato sva se zjutraj odločila, da nekoliko pohitiva, in sva se na pot od doma odpravila z avtobusom kakih petnajst minut prej,« pripoveduje Kranjčan Marko Koblar, ki z ženo Vesno in sinom Leonom že skoraj desetletje živi v Bruslju. Na letališču sta takoj opravila tako imenovani check-in, oddala prtljago in se prek radarske kontrole odpravila do terminala. Do njunega leta za špansko Valencio ob 8.55 je bilo še več kot uro. »Kar naenkrat se je množica ljudi iz sosednje brezcarinske prodajalne vsula po prostoru ter v angleščini začela vpiti 'bomba, bomba, teci, teci, skrij se'. Vpitje, panika, kaos. Takoj se mi je zdelo, da je nekaj zelo narobe, čeprav same eksplozije nisva slišala, saj je terminal oddaljen od vhodnega pro­stora nekaj minut hoje,« dan po dogodku o tem, kaj se je zgodilo, razmišlja Marko.

Sam je zgrabil oba mala kovčka in tako kot žena stekel z množico. Vse se je dogajalo tako hitro, da sta izgubila eden drugega. Ustavil se je v najbližji restavraciji in se želel vrniti ponjo, a so ga ljudje porivali naprej kričeč: 'Run, run!' (Teci, teci). »S še desetimi ljudmi sem pristal v majhnem prostoru golih sten in petih kvadratnih metrov. Ljudi je grabila panika in strah. Španec se je sesul in začel jokati, neki moški je držal kljuko vrat pred 'teroristi s puškami', spet drugi, po uniformi sodeč tam zaposleni, so poskušali priklicati koga na telefon. Nikoli ne bom pozabil teh petih minut pretiranega strahu. Ker ni bilo slišati ne eksplozij ne streljanja, smo se odpravili ven na letališko stezo. Vrnil sem se v stavbo in našel Vesno, mnogo bolj umirjeno, češ kje sem, da me išče po letališču.«

Vso to množico ljudi so potem napotili pred letališko stavbo, kjer so čakali kaki dve uri, šele ta­krat pa so tudi izvedeli za bombni napad. Kot je povedal Marko, je Vesna, ki dela za Evropsko komisijo, na­slednji dan šla v službo. Leon uživa šolske počitnice, sam pa ima na obisku svoja starša. »Kaj dodati? Z Vesno sva imela res srečo. Med ljudmi tukaj je precej zaskrbljenosti, danes, dan po bombnem napadu, so ulice v Bruslju dokaj puste, a življenje kljub temu teče naprej. Saj ne bomo dovolili fanatikom, da nam ga urejajo. Ne bomo se zapirali in skrivali,« še dodaja Kranjčan Marko Koblar iz Brus­lja.