Povsod lepo, v Stražišču najlepše
V znamenju mornarskih barv pospremljen v Abrahamov stan
Hodi po svetu, nikomur ne pošilja razglednic, vendar redno kliče po telefonu, ker raje sliši prijateljski glas, kot pa vidi črke. Ne, Andrej Eterovič iz Stražišča ni svetovni popotnik v obliki turista, on po svetu hodi delat. Dela, ja. Ne potepa se. Delal je v Washingtonu in Londonu, v Berlinu in na Dunaju, Italija je zanj dnevna soba, Francija pa kuhinja, švicarske Alpe so mu bolj poznane od naših, nizozemske ladje so njegov drugi dom. Andrej je mizar, strašno dober mizar, ki dela v podjetju, ki z lesom opremlja luksuzne hotele in ladje. Vendar se s tem ne hvali in malokdo sploh ve, kaj dela, prijatelji samo vedo, da ga zadnja leta ni kaj veliko doma. Sin Luka in žena Darja se nikoli ne bosta privadila telefonskih klicev in »skajpanja«.
Abraham ga je pričakal v Gostilni Benedik. Na dan zabave je prihitel iz francoske ladjedelnice, kjer ravno končujejo Harmony of the Seas, največjo križarko na svetu, ko jo bodo splavili maja. Pričakalo ga je osemdeset prijateljev, oblečenih v mornarske majice z rdečimi rutkami okoli vratu. Tako so počastili Andrejevo ljubezen do morja. Kot se spodobi za človeka, ki ima slovensko kri zmešano z dalmatinsko, sta mu bratranec Tonči, zelo znan hrvaški glasbenik, in Leo s Korčule igrala v glavnem samo jadransko glasbo, kakopak. Poudarek je bil na morju, soli, belem kamnu, lepih plažah, nostalgiji, Splitu, Hajduku in Braču. Andrej se Abrahama ne boji. Sprejel ga je v »mirnem stavu«, po vojaško. Potem še s kozarcem v roki. Gorenjski komik z vzdevkom Peška je skoraj sto zbranih zabaval, ko je glasba počivala – to je bilo celih petnajst minut. Potem pa samo petje, petje in še enkrat petje! Ko se ni pelo, se je plesalo. Vmes je bil hudičevo dober nagovor strica Štefana, in ko je poslušal, kaj je imela povedati tašča, je lahko »ukapiral«, da ga ima zelo rada. Dario z Brača mu je prinesel, jasno, kaj pa drugega – iz braškega kamna narejen spominek ...